Iskanje
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Potem mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.«
3 min • 16. 06. 2025
Na nedeljo po izlitju Svetega Duha, prazniku binkošti, proslavljamo eno izmed morda največjih skrivnosti naše vere, skrivnost Presvete Trojice. En sam Bog, ampak v treh osebah, Oče, Sin in Sveti Duh. Čeprav so docela različne, saj je oseba Očeta različna od osebe Sina in različna od osebe Duha, pa vendar imajo eno bistvo; kakor je vsemogočen Oče, tako je vsemogočen Sin, prav isto tudi Duh; kakor je večen Oče, je večen Sin in prav tako Duh; kakor je Bog Oče, tako je Bog tudi Sin in Bog tudi Sveti Duh; in vseeno torej niso trije bogovi, marveč en Bog. Poglabljanje v to skrivnost od nas zahteva precej dobro poznavanje metafizike, pa vendar se zdi, da Bog kljub vsej veličini ostaja nekako kompleksno preprost. »Sufficiat tibi credere sic esse.« – »Zadosti ti je, da veruješ, da je tako,« pravi sveti Bernard v nekem pismu papežu Evgeniju, ko ga je ta v pismu spraševal po teološki razlagi te tako temeljne resnice krščanske vere. »Drzno preiskuj to skrivnost, še bolj pa pobožno veruj. Kajti spoznanje te skrivnosti je mogoče le v večnosti,« še doda sveti Bernard. Verovati Presveto Trojico najprej pomeni častiti jo. V tem češčenju, v tem združevanju z neskončnim Božjim veličastvom pa se Bog kaže kakor nekaj absolutno presežnega, a obenem nadvse preprostega, ko prihaja v človekovo notranjost, ga napolnjuje z milostjo in dviga v sebe. Ker je Bog docela in drugače drugačen od nas, ostaja, kljub mnogim vedenjem, absolutno spoznanje Presvete Trojice skrivnost, ki jo bomo ne le spoznali, marveč doživeli oziroma bolj utrpeli, tako upamo, v srečni večnosti. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsaj danes poskusimo svoj razum poučiti, da ni vsemogočen, ter prisluhniti svojemu srcu, da je vera več kakor le vedenje. Dopustimo si utrpeti to skrivnost, skrivnost Presvete Trojice, ki nas želi privzeti v svojo večnost in prešinjajočo ljubezen. Mirno nedeljo vam želim.
5 min • 15. 06. 2025
Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, s katerim so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – čeprav je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju spada predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili skorajda vsi filozofi, ki so mu sledi. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen samo nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči le v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako samospoznavanje po svojem pojmu pomeni nikoli povsem zaključen proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. To pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehno preseganje samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oziroma teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju spada nadalje nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini, temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje lastne eksistence. Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neizogiben podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.
6 min • 14. 06. 2025
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem: »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovati v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi kot orodje in orožje, s katerim odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
2 min • 13. 06. 2025
Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo,« (Mt 6,34) ter »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, kar pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej tudi nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, ne skrbim več za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša in tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavljajo teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pade nenadoma kot pomladni dež z neba v naše življenje in nas po večini najde nepripravljene, okrog nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo v današnjem dnevu poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.
3 min • 12. 06. 2025
V Duhovni misli Milena Janel s krščanskega vidika razlaga ljubezen do Jezusa, soljudi in življenja na sploh. Čeprav je kratko, lahko v njem užijemo tudi veliko lepega.
7 min • 11. 06. 2025
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo potegnili ljudi na pravo pot življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer v obilju vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, a je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v izobilju se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal tako rekoč nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to umazano opravilo. Še svojima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je na smrt obsodil vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te takšno življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je nemudoma ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najizvrstnejše jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak trenutek padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Na ta način mu je tiran dovolj jasno pokazal, da se tistemu, ki mu vselej nekaj grozi, nič ne zdi srečno, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej lahko brezskrbno veselil, četudi ga obdajata samo bogastvo in dobrine. In nasprotno, pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, bo lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
5 min • 10. 06. 2025
Vrzi čez rame, so me učili, kadar me je kaj vznemirjalo ali pa žrlo. Ampak to je bilo v davnih dneh, ko malčki še niso bili razcrkljani s čokolinom, med je bil pa samo za kašelj in prehlad. Tako in tako se je medu na podeželju reklo strd. Pa smo bili utrjeni ali ustrdeni tudi otroci, čeprav pogosto smrkavi. Z odraščanjem smo se naučili marsikaj vreči čez rame. Saj je bilo več kot veliko trdega fizičnega dela in utrujenost ni dopuščala, da bi pestovali svoje nadloge. Zdaj je vse tako pihologizirano, da si je nujno treba prisluhniti in ukrepati po priporočilu stroke. Mame in stare mame tudi zdaj niso brez dela, si pa ne upajo več ravnati po zastareli metodi. Sicer moje trme res niso preganjali z ježevimi bodicami, so mi pa povedali, naj se derem, kolikor hočem, umazana tla čakajo na krtačo in name. Oni dan sem na svoje veselje slišala psihologa, ki je po radiu zaskrbljeni mamici razlagal pomen doslednosti. Dolgo pa že mečem čez rame različne zoprnije in drobnarije, ki si jih sama grmadim na glavo, ali pa mi jih drugi. Nekaj sem pa kljub vsej povprečnosti prav po ajnštajnovsko ugotovila sama, čeprav me je v tem gotovo že kdo prehitel. Da moram na težavo pogledati skozi drugo okno. Ko sem opazovala zeleni breg skozi okensko steklo, se mi je posvetilo, da vidim lepotijo narave skozi svoji kuhinjski okni malce drugače. Perspektiva! Zakaj ne pogledati na kakšno življenjsko klofuto iz drugega zornega kota? Saj ne gre kot po maslu, a je zdravilno. Bolj gre za to, ali ostajamo v tem hitrem tempu dneva toliko prisebni, da se imamo še kam zagledati. Kaj premisliti. Pretuhtati v sebi brez nervoze. Se posvetovati s seboj. Vreči malenkosti čez ramo in se osrediniti na jedro. O, seveda je kdaj potrebna drugačna pomoč. Hvala bogu, da obstaja; naj bo prijateljska, medicinska, psihoterapevtska. Ne gre pa brez zaupanja. »Na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« Navedek je iz biblije. Vsaka lastna izkušnja lahko potrdi prepričljivo moč tega, kar nam je kdo rekel, svetoval ali le navrgel. To pomeni, naj ne stresamo okoli sebe besed, ki veljajo le od torka do srede.
3 min • 09. 06. 2025
Še zdaj mi zvenijo v ušesih besede našega že blagopokojnega patra, ki se je hudoval, ko mu je kdo rekel, da je Sveti duh golob. »Pa prosim vas lepo, nehajte s temi neumnostmi! Sveti duh ni leteča podgana!« Seveda smo se ob patrovih tovrstnih komentarjih nemalokrat hudomušno namuznili, a hkrati nam je s tem vedno dal še kako misliti. Drži: Sveti duh vsekakor ni leteča podgana oziroma golob. Res je, da se je ta v krščanski upodabljajoči umetnosti uveljavil kot simbol za Svetega duha, a to še vedno ne pomeni, da je Sveti duh ptič. Tovrstno upodabljanje izvira iz evangelijskih opisov Jezusovega krsta v reki Jordan, ko se je nadenj spuščal Duh kakor golob. Evangelista Matej in Marko jasno poudarita: ne, da je bil to golob, ampak se je spuščal kakor golob. Drug simbol za Svetega duha pa izvira iz opisa prvih binkošti, ko je nad apostole, Marijo in preostale zbrane prišel Sveti duh in takrat so se jim prikazali »jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden«. Zaradi tega opisa v Apostolskih delih se v umetnosti Sveti duh oziroma njegova moč upodablja kot ognjeni plameni. Ker je torej Sveti duh dejansko duh, ga ne moremo ujeti v podobo, zato so si morali umetniki pač pomagati s simboli. Toda kdo je pravzaprav Sveti duh? Poznamo ga kot tretjo Božjo osebo, ki je najgloblja vez med Očetom in Sinom. Jezus je svojim učencem obljubil Svetega duha. »Sveti duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« Tega Svetega duha prejmemo pri birmi, da nas torej uči in spomni, kdo je Jezus in kdo Bog Oče. Prav zato apostol Pavel trdi: »Nihče ne more reči: ,Jezus je Gospod,' razen v Svetem duhu.« Prav On nas s svojimi vzgibi uči prepoznavati Boga kot Očeta; On v nas utrjuje zavedanje, da nas Bog Oče res ljubi; On je tisti Tolažnik, ki nam lahko pride najbliže, ko smo zlomljeni, v stiski in preplavljeni z žalostjo; On je tisti Božji dotik, ki lahko seže do najglobljih globin našega človeškega bistva, če ga le povabimo in se mu odpremo. Sveti duh v nas vnema navdihe in zamisli – je naša inspiracija. Sveti duh je z nami v boju, ko nas hudi duh zapeljuje ali obstreljuje s skušnjavami in negativnimi mislimi – seveda, če ga kličemo v ta boj. Najbolj očitno pa Sveto pismo pokaže delovanje Svetega duha v Jezusovih učencih: pred njegovim prihodom – torej pred binkoštimi, so bili egoistični, šibki in prestrašeni, celo toliko, da je apostol Peter Jezusa zatajil. Potem pa, ko je isti apostol Peter prejel Svetega duha, je lahko za Jezusa pričeval pred zborom judovskih velikih duhovnikov. Iz tega je očitno, da pristne ljubezni ne moremo živeti samo iz lastnih moči, ampak predvsem ob pomoči in v moči Svetega duha.
7 min • 08. 06. 2025
Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kakor magnet. So več kot le prijetni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Taki ljudje si pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsakdo, in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej storite danes, da boste postali človek, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Tisti, ki čaka, da bo nenadoma naredil veliko dobrega, ne bo nikoli storil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj preprostega: pravilo tridesetih sekund. Zelo lahko je: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsakdo potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti njegove upe in sanje. Vsi se bolje počutimo, ko dobimo pozornost, potrditev, in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o ravneh energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenadno povečanje energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste tak vpliv in moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli nase in na to, kakšen vtis bodo zapustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno nasprotno: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako doseči sogovornico ali sogovornika. Pomislite, kaj mu lahko spodbudnega rečete. Morda se lahko zahvalite za to, kar je storil za vas. Morda lahko drugim, ki so zraven, poveste o njenih oz. njegovih dosežkih ali pa pohvalite značajsko lastnost, ki jo kaže. Tako ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar je nagrada velikanska, saj ima za res pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja proučujejo “prve vtise”. Toda če želite narediti vtis, ki bo trajen in pozitiven, je eden najučinkovitejših načinov pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti boljši. Namesto tega poiščite, kako lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti boljši. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsakemu, ki ga bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite kaj spodbudnega.
6 min • 07. 06. 2025
Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. Še sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati takšno zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum.
5 min • 06. 06. 2025
Molitev je dihanje duše in brez nje smo v svoji notranjosti suhi in nerodovitni kot puščava. Kako in kaj molimo? Navadno imamo v srcu skrite molitve, ki smo se jih naučili na pamet že kot otroci od staršev, dedkov in babic ali pa pri verouku. Če hodimo k maši, tudi mašno besedilo ostane neizbrisno vtisnjeno v naše srce. Vprašanje pa je, koliko verjamemo v to, kar izgovarjamo v svojih molitvah. Na primer v očenašu, tej osnovni molitvi, ki naj bi jo poznali vsi. Ali res verjamemo, da je naš oče Bog? Kajti, če res verjamemo, ko govorimo Oče naš, potem so vsi ljudje naši bratje in sestre! Vsi – ne glede na barvo kože, jezik, spol, bančni račun ali vero! V očenašu me posebej gane prošnja: Pridi k nam tvoje kraljestvo! Božje kraljestvo naj pride k nam, kajti mi smo slabotni in grešni in težko se vzpenjamo, da bi šli v duhovne višave in se dotaknili Božjega prestola. Zato pa Božje kraljestvo prihaja k nam! Najbolj po daritvi svete maše, ko se po sveti hostiji sam Gospod dotakne naše duše in našega telesa, pa tudi po vseh dejanjih ljubezni in sočutja, ki smo jih deležni od svojih dragih ali tudi od preostalih ljudi. Če verjameš v to, da je Bog tvoj oče, potem ne moreš nikoli obupati! Tudi če bi te vsi zapustili, bi vendarle ostal zapisan v Božji dlani kot njegov ljubljeni otrok, ki ga ima Bog tako rad, da je dal svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje! In če veruješ, da je Bog tvoj oče, potem si tudi ti sam kraljevič ali kraljična, čeprav oblečen v krhko posodo človeškega telesa! Pri molitvi torej ni toliko pomembno, ali molimo v prekrasni cerkvi ali v svoji razmetani izbici, ampak da verjamemo v to, kar izgovarjamo. Potem nam molitev daje moč in greje srce.
5 min • 05. 06. 2025
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš, kaj bo zraslo. No, dobro, veš že, KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš, so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, ali izbranka po barvi, velikosti oziroma »celostnem videzu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi dejansko videti »kot na sliki«. Na rast vpliva veliko dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal, zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega le na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O, ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene potrebujejo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru … da o zemlji niti ne govorim. V roke je treba vzeti škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer, rastlino včasih privežeš, ji daš oporo. Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge, kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadar koli in kamor koli oziroma kogar koli … In ko že storiš vse, kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo … uniči vse, za kar si si prizadeval. In ne veš, zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja … in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja.
4 min • 04. 06. 2025
Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23) Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak)
6 min • 03. 06. 2025
Bilo je na samem vrhuncu zime, ko se je skupina učencev nekega učitelja odpravila na pot skozi gorsko dolino. Zares je bil zelo hladno in vse tri učence je skrbelo za zdravje učitelja, ki ni bil več najmlajši. Čeprav jih je skrbelo, da bi morda zbolel, si mu nihče ni upal reči, naj se bolj obleče. Končno se je eden izmed učencev opogumil in dejal: »Učitelj, ni prav, da nimaš primerne zaščite pred tem vremenom. Vsi se strinjamo,« je še dejal in pogledal proti preostalim učencem, kot da bi pri njih iskal podporo, »da bi bilo prav, da bi ti poiskali lep krzneni plašč, ki bi te grel.« Učitelj je razumel namene učencev, vendar je hkrati želel, da spoznajo še pomembnejšo lekcijo trenutka. Čeprav je udobje nekaj dobrega, pa če ga tukaj in zdaj ne občutimo, ni vredno obupovati zaradi tega. Prav tako jim je želel pokazati, kako se lahko prilagodijo vsemu, kar življenje prinaša, ampak njegove besedo so naletele na gluha ušesa. Učenci so vztrajali: »Ne, učitelj, to ni prav. Spoštujemo tvojo skromnost, ampak res bi ti prav prišel lep in topel plašč. Sicer lahko še umreš od mraza in kaj bo potem z nami. Dovoli nam, da ti ga kupimo.« Ko so se tako pogovarjali, so hodili mimo velike reke in nenadoma so zagledali na reki plavati plašč – prav tak, kot so ga imeli v mislih. Eden izmed učencev je vzkliknil: »Poglejte, čudež! Naše molitve so uslišane. Kakšno srečo imamo!« Učenci so vztrajali, naj učitelj pograbi plavajoči plašč in učitelj je na prigovarjanje končno zakoračil v mrzlo reko. Učitelj se je približeval plašču, ko ga je kar naenkrat nekaj povleklo v vodo in že ga je tok odnašal. Učenci so bili v šoku, saj je bilo očitno, da se učitelj z nečim bojuje. Eden je zaklical proti njemu: »Je vse v redu!? Kaj se dogaja? Učitelj, spusti vendar plašč, sicer boš še utonil!« Od daleč so tedaj zaslišali učiteljev glas, ki je zaklical nazaj: »Jaz ga že hočem spustiti, ampak to ni plašč! Je rjavi medved… In on je tisti, ki noče spustiti!« Pogosto smo ljudje prepričani, da bi nas napredovanje, drugačna služba, boljša obleka, nov avto ali novo stanovanje končno zares naredilo srečne in uresničene. Nekaj nam manjka, morda želimo uresničiti pričakovanja drugih, ki pravijo, da bi tisti 'krzneni plašč' dokončno rešil našo stisko. A kaj ko nas lahko naše prizadevanje, da bi pograbili ta dosežek, tako prevzame, da pozabimo na vse dobro, ki ga uživamo že ta trenutek. Preden se poženemo v nevarne vode, razmislimo, ali je res naša sreča odvisna od pridobljenega 'plena'.
6 min • 02. 06. 2025
Težav z drugimi nimamo samo zato, ker bi bili drugi čudni in sebični. Strukturno smo namreč protislovni, zato je tisto, po čemer intimno hrepenimo, največkrat nekaj drugega od tistega, v kar nas potiskajo želje. Pri tej dialektiki se je ustavil tudi Jezus v svojem poslovilnem govoru. Poznal je svoje učence. Vedel je, da bodo po njegovem odhodu med njimi takoj nastala trenja, kajti vsak izmed njih bo njegov nauk razumel nekoliko po svoje. Ta realizem je Jezusa navedel na to, da ob slovesu od učencev ni zahteval obljube, naj o temeljnih stvareh ohranijo enotnost, ampak je svoj pogled od njih odmaknil, povzdignil oči in vpričo njih molil: Oče, naj bodo vsi ti, ki so zdaj z menoj, eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo eno, kakor sva midva eno. Kaj nam ta Jezusova molitev pove za naše medsebojne odnose? Če moški in ženska, fant in dekle, mož in žena, hrepenita po globoki človeški bližini, navadno vse stavita na iskren pogovor. A kmalu ugotovita, da v pogovoru prihaja do težko razložljivega zastoja. Za zastoj v odnosu imajo psihologi dobro razlago. Pravijo, da se dva, tudi če sta v intimnem razmerju, skoraj vedno znajdeta v boju za moč, v katerem gre za prikrito željo po prevladi. Vsak ima svoj miselni in doživljajski svet za pristen in univerzalen, zato se čudi, zakaj ga partner ne razume, predvsem pa se čuti prizadetega, če partner tega, kar on čuti in misli, ne more ponotranjiti. Čeprav mnogi pari boja za moč ne presežejo, vztrajajo drug ob drugem, če ne za stalno, pa vsaj začasno. To naredijo tako, da se eden od obeh drugemu podredi in vse potrpi, ali pa se vez ohranja zaradi otrok, skupnega vložka v nepremičnino ipd. Toda to ni pravo življenje, to ni tisto, po čemer vsak hrepeni. Če smo odvisni samo od tega, kar lahko potegnemo iz sebe, iz svoje psihe, čustev in mišljenja, nam ne preostane kaj drugega kot Beckettov realizem. Ta slavni irski pripovednik in dramatik je zapisal: Poskusi znova, spodleti bolje. Ljubezen je mogoča le kot stalna polomija, ker se ne more resnično izpolniti, temveč se vedno napaja iz neizpolnjenosti. Dobra novica pa je, da nam ob vsakem naslednjem poskusu spodleti nekoliko bolje. Ta miselnost ljudi vodi iz ene razveze v drugo, zato je vprašanje, ali nam je Beckett res lahko dober svetovalec. Jezus predlaga nekaj drugega, naj oba partnerja povzdigneta pogled proti Bogu, da se njuni pogledi srečajo onstran boja za moč, v območju božje varnosti in zaupanja. Boj za moč se bo postopno preoblikoval tako, da bosta lahko drugemu varno posredovala svojo ranljivost, ves svoj notranji svet, vso svojo dušo.
6 min • 01. 06. 2025
Antični slovničar Terencijan Maver, ki je živel predvidoma konec 2. stoletja našega štetja, je v svoji knjigi O črkah, zlogih in metrih zapisal: »Knjige imajo svojo usodo.« Da je postalo sporočilo tega stavka kar najbolj resnično, priča dejstvo, da je omenjena Mavrova knjiga dolgo veljala za pozabljeno, dokler je šele v renesansi, in sicer leta 1493, niso ponovno odkrili v neki benediktinski opatiji na ozemlju današnje severne Italije. V svojem delu o črkah, zlogih in metrih Terencijan Maver ugotavlja, da ni pomembna zgolj intelektualna moč knjige, temveč sta njen vpliv in njeno razumevanje odvisna tudi od bralca. Celo najboljšo knjigo lahko uniči bralec, ki je ne razume oziroma ki ni sposoben dojeti njenega sporočila. Žal pa ni samo knjiga Terencijana Mavra doživela žalostne usode, da je bila dolgo pozabljena in je ohranjena le delno. Tudi njegovo misel so v kasnejši rabi predelali in skrajšali v sporočilo: »Skrivnostna so naših knjig pota.« Toda taka predelava zdaj govori le še o tem, da imajo knjige različne, zanimive usode. Morda namiguje še na dejstvo, da se pot, po kateri neka knjiga potuje skoz zgodovino, pogosto razide s potjo, na katero jo je želel usmeriti njen avtor. Je pa iz izvirnega izreka »Knjige imajo svojo usodo« z novo različico »Skrivnostna so naših knjig pota« danes izpuščeno pomembno sporočilo o tem, da je od bralca, torej od nas samih, ki knjigo jemljemo v roke, odvisno, kaj se bo z njo zgodilo v prihodnosti in kakšen družbeni vpliv bo imela. Na bralcih kot ljudeh je torej velika odgovornost, ali bodo sporočilo knjige doumeli, ga sprejeli in znali z njim kot z najboljšo popotnico stopati po svoji življenjski poti. Prav tako so bralci tisti, ki morajo znati ločiti dobro knjigo od slabe, resnico od laži, knjigo, ki nam prinaša klic ljubezni, od take, ki neti sovraštvo.
6 min • 31. 05. 2025
V času srednješolskega izobraževanja smo pri predmetu kemija uporabljali periodni sistem elementov – tabelarični prikaz znanih kemijskih elementov po atomskem številu in elektronski konfiguraciji, tako da številne kemijske lastnosti sledijo pravilnim vzorcem po njem. Vsak element je v periodnem sistemu običajno predstavljen s kemijskim simbolom in atomskim številom. Od zaključka mojega srednješolskega šolanja pa do danes so odkrili kar nekaj novih elementov. Naravoslovne vede so moja šibka stran, čeprav mi je šolska psihologinja v osmem razredu na podlagi testov predlagala šolanje, povezano s kemijo in biologijo. Moja kemijska enačba se že ob koncu drugega letnika ni več izšla. Zato se danes raje kot z analitično kemijo ukvarjam z življenjsko. A urejanje življenjskih enačb, še posebej lastnih, zna biti še zahtevnejše. Kemija ni samo na videz dolgočasni periodni sistem, prisotna je tudi v naših medsebojnih odnosih: ljudje se privlačimo in odbijamo. Včasih med nami ni niti najmanjše osnovne kemije, zato je lahko reakcija zelo burna in medosebni trki pripeljejo do čustvene eksplozije. Verjetno bi se redki med nami lahko spojili z večino ljudi, ki jih dnevno srečujemo na vsakdanjih poteh: na avtobusu, delovnem mestu, v šoli. Ne, nič ni narobe z nami. To govori le o pestrosti človeške družbe in zapletenosti človeškega periodnega sistema, v katerem je več kot 118 elementov, kolikor jih ta hip vsebuje periodni sistem. Le urediti nas je treba, tako kot kemijsko enačbo. Vsi ne moremo biti kisik, kemijski element s simbolom O in atomskim številom 8, ki se zlahka spaja z večino elementov. Brez kisika ni življenja. Kisik je v nasprotju z nami brez barve, vonja in okusa. A kljub naši barvi, vonju in trpkemu okusu smo lahko drug drugemu kisikova maska. V srednjem veku so alkimisti poskušali spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro. V to vrsto čarovnije ne verjamem, verjamem pa v moč kisikove maske in v prevetrene medsebojne odnose. Če se hočemo povzpeti na najvišji vrh človeške žlahtnosti ali pa se potopiti v globine človeške nežlahtnosti, si moramo nadeti kisikovo masko. A vse po pameti. Za potapljanje v večje globine morate kisik znatno razredčiti z inertnimi plini, na primer dušikom ali helijem, da boste preprečili zastrupitev s kisikom. Cenjeni poslušalke in poslušalci, verjetno bi vas vaši najbližji, prijatelji in sodelavci ter nadrejeni v današnjem jutru, če bi s seboj nosili kisikove maske ali za seboj vlekli težke kisikove bombe, čudno gledali. Veste, včasih zadostuje, če želimo uživati v medsebojni žlahtnosti, da odpremo okna in vrata in zdramimo sever, medse spustimo še jug in prepihamo naše odnose ter tako postanemo drug drugemu kisikova maska.
5 min • 30. 05. 2025
Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vse, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni treba toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo s pridobivanjem, temveč izgubljanjem. Lepše povedano, z razdajanjem in ne shranjevanjem, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot.
6 min • 29. 05. 2025
Med znamenite antične anekdote, ki prikazujejo skoraj že idiličen zgled trdnega prijateljstva, gotovo sodi tudi zgodba o Damonu in Fintiasu – pripoveduje namreč o tem, da bi pravi prijatelj dal tudi svoje življenje za drugega. Takole gre: Damon je bil filozof, pripadnik šole pitagorejcev, ki je v 4. stol. pr. Kr. živel v grškem mestu Sirakuze na jugovzhodnem delu Sicilije – v tem času so namreč jug Italije in Sicilije po veliki kolonizaciji naseljevali Grki. Vladal jim je zloglasni Dionizij, ki so se ga številni državljani zelo bali, bil pa je med njimi neki Fintias, Damonov najboljši prijatelj, ki je želel tirana ubiti, a so mu namero preprečili vladarjevi stražarji. Tiran je nato Fintiasa obsodil na smrt zaradi izdaje, ta pa ga je prosil za kratek odlog usmrtitve – rekel je namreč, da bi rad pred smrtjo uredil svoje zadeve in še zadnjič videl svojo mater. Dioniziju je obljubil, da bo odšel za dva dni in se tretji dan zanesljivo vrnil, za poroka pa se je prijavil prav Damon, ki je vladarju z lastnim življenjem jamčil, da bo prijatelj držal svojo besedo in se bo vrnil pravočasno. Potem ko je Fintias obiskal mater in se od nje za vedno poslovil, se je namenil nazaj, a ni mogel prečkati reke pred mestom, ker je ta zaradi nedavnih poplav precej narasla. Fintias je premišljeval, kaj naj stori, medtem pa je tiran v mestu že postajal nestrpen, saj se je bližala ura, ki jo je Fintias napovedal za svojo vrnitev. Vojakom je že ukazal, naj zgrabijo njegovega prijatelja Damona in ga zvlečejo na križ, ko se je nenadoma pred njimi pojavil Fintias – ta se je v naglici odločil, da bo kar se da hitro poskusil preplavati naraslo reko, in res je v mesto prispel v zadnjem hipu. Ko je videl, kaj nameravajo storiti vojaki, je vzkliknil, naj ubijejo njega, kar je tirana močno osupnilo. Od presenečenja nad globino njunega prijateljstva je Fintiasa vpričo vseh prisotnih pomilostil in ju zaprosil, naj še njega kot tretjega sprejmeta medse. Tako se je njun zgled povezanosti in medsebojnega zaupanja zapisal v zgodovino in navdihuje še dandanes.
4 min • 28. 05. 2025
