Iskanje
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
4 min • 13. 01. 2026
V slavnem zenovskem templju na Japonskem so meniha, ki je prišel iz sosednjega samostana, zadolžili za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je menih rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, kjer je živel ostareli zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebej posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvetil čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala templja. Ko je po večurnem delu končal, je obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« se je obrnil in zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa omahoval, potem pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je ostareli mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Otreseno listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na mnoge stiske in delovne akcije, ki se začnejo v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, ki ima namen, da nas pokaže v čim boljši luči pri naših obiskovalcih. Pa ne gre le za obiske, na splošno se želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in popolnost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vse lepotne standarde in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in popolnost nista v popolnosti, ampak v čim pristnejši naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas dela edinstvene in tako tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!
5 min • 12. 01. 2026
Neki mehanik je dolga leta delal v avtomobilski tovarni Ford v Detroitu. V tem času si je v tovarni »izposodil« različne dele avtomobilov in kakšno orodje ter ni pretirano skrbel, da bi to vrnil. Nadrejeni tega njegovega početja niso opazili, zato niso ukrepali. »Pozabljivi« mehanik je čez leta globlje spoznal krščanstvo in se dal krstiti. Svojo vero je vzel zares. Naslednji dan po krstu je prinesel s sabo vse tiste reči, ki si jih je »izposodil« v letih službe. Stopil je do nadrejenega in mu razložil, da pravzaprav ni nikoli imel resnega namena vse to ukrasti. Prosil ga je, da mu ta prestopek odpusti. Nadrejeni je bil tako presenečen, da je brzojavil lastniku Henryju Fordu, ki je bil na obisku v eni izmed evropskih Fordovih tovarn. Podrobno je opisal dogodek. Ford mu je takoj brzojavil nazaj: »Zajezite reko Detroit. Pokrstite celotno tovarno!« Ta človek je krst vzel tako zares! Kar samo se nam danes, ko obhajamo praznik Jezusovega krsta, zastavlja vprašanje, kako zares ga jemljemo mi. Jezusov krst v Jordanu je pomemben dogodek v njegovem življenju. Ima globok pomen z različnimi razlagami. O njegovi pomembnosti govori dejstvo, da o njem poročajo vsi trije sinoptični evangeliji. Od tod izhaja, da krst Jezusa Kristusa pomeni začetek njegovega javnega delovanja. Morda se marsikdo sprašuje, zakaj je Janez Krstnik krstil Jezusa. Jezus je s tem pokazal edinost in solidarnost s človeškim rodom, ki ga je prišel odrešit. Dovolil je, da so ga prišteli med grešnike. Janezov krst so namreč prejemali grešniki, da bi se spreobrnili. Jezus je posvetil vodo, ko je bil krščen v reki. Tako so tudi nam pri krstu izbrisani grehi in smo v stanju milosti, da lahko hodimo za Kristusom. V nekem smislu Jezusov krst pomeni natanko tako kot naš krst. Jezus je s svojim krstom začel svoje javno delovanje, svoje poslanstvo. Njegov krst je njegova inavguracija, njegov začetni obred, iniciacija, vstop v to poslanstvo. Tudi mi smo s krstom prejeli poslanstvo kristjana in s tem oznanjanja Kristusovega evangelija. Ob prihodu v cerkev se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. To dejanje nas spomni, da smo bili krščeni z vodo. Je obenem prošnja, naj nas Bog očisti grehov, podobno kot nas voda očisti telesne umazanije. Naj nas pokrižanje z blagoslovljeno vodo tudi spomni, da nas Bog ljubi in smo pri krstu postali njegovi ljubljeni otroci. Naj nas spomni na besede današnjega evangelija: Ti si »moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3, 17). Pojdi in oznanjuj evangelij!
7 min • 11. 01. 2026
Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo zanje, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Mislim, da je eden glavnih razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih, in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštovanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane te besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredite kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili, kaj je treba narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredinite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo, kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In ne nazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredinjajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava, se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog.
5 min • 10. 01. 2026
Sufizem, duhovno-mistična tradicija islama, je s svojimi nauki, praksami in vrednotami stoletja dolgo pomenil ideal religiozno-moralnega življenja muslimanov in muslimank. Tudi danes ima v različnih predelih islamskega sveta zelo velik vpliv na vsakdanjo pobožnost verujočih. V ospredju sufizma kot poti duhovnega izpopolnjevanja in mističnega spoznanja stoji nauk o vrlinah, ena izmed osnovnih kategorij tega nauka pa je – revščina. Seveda je v kontekstu sufizma revščina (Arab. faqr) razumljena v duhovnem smislu, torej kot zavestno prizadevanje za skromnost in materialno neodvisnost. Zato lahko govorimo o »kultivirani« ali »hoteni revščini« kot notranji drži in religiozni vrlini. Tak pomen pojma revščine ustreza njeni duhovno-eksistencialni razsežnosti, ki muslimanskim mistikom pomeni eno izmed tako imenovanih »postajališč« na poti k Bogu. V tem smislu revščina ne pomeni mistikovega cilja samega na sebi, temveč metodo za doseg svoje notranje čistosti in Božje bližine. Sufi je nekdo, ki je ravnodušen do materialnega izobilja in bogastva: v tem smislu je preprosto faqir, »reven«. Revščina je »protiutež poželenja«, »vzgojiteljica osebnega značaja«, »dresura jaza«. Kot asketska drža ni nujno v eksplicitnem nasprotju do bogastva, čeprav njegovo legitimnost napravi vprašljivo. Znameniti sufijski mojster iz 9. stoletja, Ibrahim Al-Khawas, hvali revščino kot duhovno-religiozno vrlino z najlepšimi oznakami in nazivi. Tako je revščina zanj »ogrinjalo plemenitosti, obleka Božjih poslancev, plašč dobrosrčnih, krona bogaboječih, okrasje verujočih, zakladnica spoznavalcev, hrepenenje novincev, trdnjava poslušnih in ječa grešnikov«. »Kultura revščine« ima v zgodovini islamske pobožnosti dolgo in bogato tradicijo. Toda šele z uveljavitvijo sufizma kot duhovne znanosti je kot osebna lastnost postala nujna dimenzija islamske duhovnosti in religiozne moralnosti. Nauk o revščini, ki v tem kontekstu združuje asketsko držo in voljo po samopremagovanju, pa tudi skromnost, zaupanje, hvaležnost in radodarnost, je tako sestavni del sufijske literature in učenja o duhovno-moralnem samoizpopolnjevanju človeka. Toda sufiji imajo ob učenju o revščini v duhovnem smislu v mislih tudi čisto konkretno socialno revščino, ki jo obravnavajo kot del človekovega položaja v svetu. Pri tem sufijski mojstri in učenjaki soglasno poudarjajo pravičen, sočuten in predvsem milosten odnos do revnih. Koransko oznanilo in prerokovo izročilo sta tudi v tem primeru pomembna vira njihovega učenja. Tako se sufiji pogosto sklicujejo na prerokovo izjavo, po kateri je ravno ljubezen do revnih ključ do raja. Poudarjajo, da je za revne treba poskrbeti in da jim je treba pomagati po svojih najboljših močeh. S tem skrb za revne postane religijska dolžnost in duhovna naloga tako posameznika kot tudi skupnosti. Naklonjen, prizanesljiv in strpen odnos do revnih je tako eden ključnih aspektov kolektivne moralnosti v sufizmu. Dovzetnost za revščino in sočutje do revnih sta pomembni lastnosti duhovne zavesti v islamu. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada je opozarjal: »Če srečaš revnega človeka, se mu približaj z milino in blagostjo, ne z učenjaštvom in znanjem.« Kajti milina vzpostavi zaupanje, medtem ko pretirana vednost revnega lahko spravi v zadrego. Vrlina prijaznosti ima pri tem pomembno vlogo: revnim iskrena prijaznost včasih pomeni več kot materialna pomoč, ki jo damo z notranjo prisilo ali očitno ošabnostjo.
6 min • 09. 01. 2026
Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kakovost življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarja po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen, kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed, ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo, ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!
5 min • 08. 01. 2026
Veliko veselje je, da smo, Bogu hvala, dočakali še en božič in se znova veselimo tega velikega dogodka. Preden voščim praznik pripadnikom vseh krščanskih cerkva, bi rad z vami delil misel, ki sem jo slišal pred kratkim. Živimo v časih, kakršni so. Zgodba pa gre takole. Neki človek, ki je imel v življenju veliko težav, je prišel k menihu in ga prosil za pomoč, saj ni več zmogel. Menih mu je svetoval, naj doma na list papirja napiše »Vse bo enkrat minilo«, list pa naj postavi na vidno mesto in ga vsak dan prebere. Čez leto dni je mož znova obiskal meniha in mu povedal, da mu je ta misel pomagala prebroditi številne težave in da danes živi lepše, saj ve, da vse mine. In to je lahko sporočilo tudi za naše težke čase – vedeti moramo, da je Bog nad nami in da bo vse enkrat minilo. Na koncu pa želim poudariti še nekaj: Božja ljubezen ne bo nikoli minila. Bog znova prihaja med nas – prihaja z veseljem, upanjem in bližino. Vsem želim zdravja, družinske sreče in več upanja v Boga.
6 min • 07. 01. 2026
Od vseh figur v jaslicah so gotovo najbolj ekstravagantni sveti trije kralji v svojih živobarvnih oblačilih s spremstvom kamel in slonov, otovorjenih s prtljago in darili za novorojenega Jezuščka. Tu je potem še nenavadna zvezda repatica, ki je te popotnike privedla v Betlehem. Tem iskalcem je ljudsko duhovno izročilo pripisalo imena Gašper, Miha in Boltežar. Prvi naj bi bil belec, drugi Azijec, tretji pa črnec. Tako naj bi bili predstavniki vseh ras na svetu, kar v simbolnem smislu pomeni, da se je ves svet, iščoč Kristusa, v teh modrecih prišel poklonit Jezusu. Toda, kdo so bili ti popotniki, ki jim ljudsko izročilo pravi »sveti trije kralji«, evangelist Matej pa zapiše, da so to bili »modri z Vzhoda«? Verjetno je ljudsko izročilo prav zaradi samih darov, ki so jih prinesli, v njih prepoznalo kralje in to tri, kolikor je pač bilo tudi darov: zlato, kadilo in mira. Kdo so torej bili ti »modri z Vzhoda«? Po vsej verjetnosti so to bili zvezdoslovci in vsesplošno izobraženi in razgledani učenjaki, ki so v Judejo prišli iz daljne Perzije. Toda ne glede na to, kdo točno so bili ti modroslovci in od kod natančno so prišli, je njihova vloga ob novorojenem Jezusu izjemnega pomena. Evangelist Matej je evangelij napisal za svojo skupnost, v kateri so bili Judje, ki so sprejeli krščanstvo in pogani, ki so se spreobrnili v krščanstvo. Tako Matej svojim rojakom s kopico imen v rodovniku od Abrahama do Jožefa dokazuje, da je Jezus potomec iz rodbine kralja Davida in torej tisti, ki so ga starozavezni preroki napovedovali kot obljubljenega Odrešenika. Nato pa evangelist Matej prav z modrimi, ki so prišli z Vzhoda, pokaže, da Jezus ni bil rojen samo za Jude, ampak za vse. Tudi pogani so lahko del njegove družine, čeprav niso njegove krvi, kot so to njegovi judovski rojaki. Biti z Jezusom in mu pripadati pomeni več nacionalna pripadnost ali krvno sorodstvo, ampak je od krsta naprej duhovno sorodstvo, ki ga je lahko deležen vsak: tako Jud kot pogan. Prav z modrimi z Vzhoda evangelist Matej pokaže na univerzalno razsežnost krščanstva – vsak je dobrodošel in vsak lahko postane član Jezusovega duhovnega sorodstva, kar absolutno podčrta na samem koncu evangelija z Jezusovim naročilom učencem: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). Vabilo za vsakega od nas: ne glede na rasno ali nacionalno pripadnost, ne glede na stan, izobrazbo ali premoženje – vsak je dobrodošel pri Jezusu. Vsak se namreč lahko pokloni novorojenemu Odrešeniku: neuk in reven pastir ali pa izobražen in bogat modrec. Vsak je povabljen, da v svoje življenje sprejme Jezusa, tudi tako, da se mu pokloni kot so to storili pastirji in modri, ki so pripotovali daleč z Vzhoda.
5 min • 06. 01. 2026
Ta anekdota pojasni, zakaj smo lahko sočutni tudi do tistih, ki zagrešijo slaba dejanja. Nekoč je neki zen menih živel in meditiral v jami v nekem odmaknjenem predelu. Pri sebi je imel nekaj denarja, ki ga je hranil v leseni skrinjici. Nekega dne, ko meniha ni bilo, je prišel tat, vlomil v skrinjico in odnesel denar. Ko se je menih vrnil domov in opazil, da njegovega denarja ni več, je spoznal, da ga nikakor ne more dobiti nazaj, zato se je odločil, da je najbolje, da ga spusti in posveti. Dejal je: »Ta denar posvečam in podarjam tistemu, ki ga je vzel. Naj mu čim bolj koristi in naj ga ta posvetitev spremeni v dobrega človeka.« S to molitvijo je bilo za meniha tega pripetljaja konec, spustil je svojo navezanost in mirno živel naprej. Čez nekaj časa so tatu aretirali. Njegovo vrečo z denarjem so prinesli menihu in ga vprašali: »Ali ni to vaš ukradeni denar?« Menih je odvrnil: »Da, to je moj denar, vendar ga tat ni ukradel. Ta denar sem mu podaril.« Zaradi menihovega pojasnila policistom ni preostalo nič drugega, kot da so moža izpustili. Menihova dobrota je tatu globoko ganila, zato je znova prišel k njemu in mu vrnil denar, rekoč: »Prosim, vzemite ga. Niti sanjalo se mi ni, da bi lahko obstajal nekdo, ki je tako radodaren, da zmore oprostiti nekomu, kot sem jaz. Prosim vas, postanite moj učitelj!« Tako je tat postal menihov učenec in popolnoma spremenil svoj način življenja. Morda nam ne bo uspelo ravnati kot ta menih, vendar se moramo vsaj potruditi, da ne gojimo slabih misli ne glede na to, kaj se nam zgodi. Gojenje jeze in zamere škoduje nam samim in vsem, ki nas obdajajo. Veliki mojster Šantideva je učil: »Če lahko težavo rešimo, nam ni treba skrbeti. Če pa težave ne moremo rešiti, potem nima smisla skrbeti.« Kar smo izgubili, moramo spustiti, in to lahko posvetimo tistemu, ki je to povzročil, z željo, da bi to tej osebi kolikor se le da koristilo. Na ta način lahko izgubo spremenimo v radodarnost in morda bo tudi nam uspelo, da bomo tistemu, ki nam je težavo povzročil, pomagali postati boljši človek.
6 min • 05. 01. 2026
Pred dnevi sem srečal prijatelja, ki mi je pripovedoval, da je za novo leto, malo po polnoči, vzel v roke telefon, da bi poslal voščilo prijatelju, ki je bil v bolnišnici. A še preden je sporočilo poslal, ga je zasulo več deset drugih: voščila, novice, reklame, komentarji. V vsem tem se je izgubil do te mere, da je pozabil, zakaj je sploh vzel telefon v roke. To ni redek pojav. Pogosto se zgodi, da nas »besede«, pisane z malo začetnico, preplavijo tako zelo, da izgubimo svoj prvotni namen. Začeli smo novo koledarsko leto. Koliko besed, voščil, razlag in pripovedi o tem, kako smo preživeli praznike. In hkrati pogled v prihodnost: načrti, sklepi, pričakovanja. Toliko besed, da se včasih resno vprašamo, katera sploh še šteje. Kaj nam ostane? Prav zato nas današnja Božja beseda že na samem začetku leta povabi k nečemu presenetljivemu. Ne začne z zapovedjo ne z navodili in ne s seznamom pravil. Začne z izjavo: »V začetku je bila Beseda.« Ne neka beseda. Ne katera koli informacija. Ampak Beseda – z veliko začetnico. Beseda, ki je bila pri Bogu. Beseda, ki je bila Bog. In – kar je zares presenetljivo – ta Beseda ni ostala oddaljena, vzvišena in nedosegljiva. Evangelij pravi: »Beseda je meso postala in se naselila med nami.« Bog se ni odločil, da bo ljudi nagovoril s še več razlagami. Odločil se je, da bo postal navzoč. Da bo vstopil v človeško zgodbo – v čas, v telo, v odnose. Božja Beseda ni prišla kot knjiga z navodili, ampak kot otrok v naročju. Bog se ne umakne iz sveta, ampak se v njem naseli. Tja, kjer ljudje živimo, delamo, se veselimo in trpimo. Morda je to najpomembnejše sporočilo na začetku leta: Bog ni samo nekdo, ki govori od zgoraj. Je Bog, ki hodi z nami. Je Emanuel – Bog z nami. Zanimivo je, da statistike kažejo, da povprečna ženska na dan izgovori približno 20.000 besed, moški pa približno 13.000 manj. Ob tem se lahko vprašamo, kaj pravzaprav slišimo. Koliko slišimo? In predvsem, katere besede nam ostanejo. Današnja nedelja nas vabi, da se vprašamo, kateri besedi bomo dali prostor v tem letu. Katera beseda bo imela zadnjo besedo v našem življenju? Evangelij pravi, da tistim, ki Besedo sprejmejo, daje moč, da postanejo Božji otroci. Ne popolni, ne brez težav, ampak otroci – ljudje odnosa, zaupanja in bližine. Morda je to najlepša spodbuda za novo leto: ne živeti le od besed, ki prihajajo od zunaj, ampak si vsak dan vzeti trenutek za Besedo, ki je postala človek. Naj bo leto 2026 leto, ko bomo znali utišati hrup in prisluhniti Besedi, ki ne kriči, ampak daje življenje. Besedi, ki se ne vsiljuje, ampak prebiva. Besedi, ki nam pravi: nisem daleč – tukaj sem.
6 min • 04. 01. 2026
Solon, sicer grški politik iz 6. stol. pr. Kr., je v zgodovini filozofije poznan po svoji modrosti, tako da so ga že kmalu prištevali med sedmerico modrecev. Potem ko je v Atenah uvedel številne reforme, se je umaknil iz političnega dogajanja in odšel na večletno potovanje. Med drugim je prispel tudi na dvor kralja Krojza v Mali Aziji, ki je takrat veljal za najbogatejšega vladarja. Kralj ga je velikodušno sprejel, ga obilno pogostil, po nekaj dneh pa je služabnikom naročil, naj Solona pospremijo po njegovi palači in mu razkažejo vse bogastvo in druge dragocenosti. To priložnost je nadalje izkoristil za to, da je Solona povprašal, kdo je po njegovem mnenju najsrečnejši človek na svetu – želel si je seveda, da bi modrec zaradi tolikšnega izobilja dobrin in moči prav njega imel za najbolj blaženega. Solon naj bi nekoliko pomislil in nato odgovoril, da je to Atenčan Telos. Krojz se je izjemno začudil in hitro pobaral modreca, kdo je ta omenjeni človek, saj zanj ni še nikdar slišal. Solon mu je odgovoril: »Telos je živel v času, ko je njegovi skupnosti dobro uspevalo, imel je sinove, ki so bili lepi na pogled in tudi dobrega značaja, doživel je visoko starost, tako da je lahko videl odrasti celo svoje vnuke, ki so vsi preživeli. Tudi njegova smrt je bila nadvse veličastna, kajti padel je v bitki med Atenčani in njihovimi sosedi Elevzinci – umrl pa je v trenutku, ko je poskušal pomagati svojim prijateljem. Atenčani so ga zaradi tega počastili z javnim pogrebom na kraju, kjer je padel, in mu podelili najvišja odličja.« Solonov odgovor je bil popolno nasprotje od tistega, kar je pričakoval Krojz: naziv najsrečnejšega človeka na svetu je namreč namesto kralju pripisal sicer nepoznanemu in nepomembnemu atenskemu državljanu. Temelja sreče dalje ni videl v denarju, bogastvu in materialnih dobrinah, pač pa je poudaril drugačne vrednote, ki jih tudi dandanes pogosto prezremo: Telos je bil srečen, ker je živel preprosto življenje v sožitju s skupnostjo in ohranjal dober značaj, ki mu ga je uspelo prenesti tudi na svoje otroke. Imel je to srečo, da je doživel rojstvo svojih vnukov, od katerih ni nihče hudo zbolel ali pa umrl v otroštvu. In nenazadnje, izkazal se je za človeka, ki ljubi svojo domovino in sodržavljane ter je pripravljen zanje dati tudi svoje življenje, kar se mu je povrnilo z najvišjimi častmi po smrti.
5 min • 03. 01. 2026
Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne raste in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se številne stvari izvotlijo, tako se številne stvari izpraznijo, tako se številne stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse druge odnose, na vse preostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča.
6 min • 02. 01. 2026
Ob novem letu si zaželimo sreče, zdravja in da bi se nam izpolnile naše skrite želje. Po teh željah drug drugega ne upamo izpraševati, saj so lahko nekaj zelo intimnega, pa vendar si jih v velikodušnosti svojega srca privoščimo. Zanimivo je, da je današnji dan v cerkvenem koledarju razglašen za dan miru. To pomeni, da si od vseh lepih želja vendar najbolj zaželimo prav miru. Mir pa v svetopisemski govorici ne pomeni le odsotnosti vojn, nasilja in pomanjkanja. Biblični mir je znamenje veselja in radosti, ko se otroci lahko brezskrbno podijo po naših mestnih ulicah ali pa podeželskih senožetih. Znamenje miru je med izvoljenim ljudstvom pomenilo, da so lahko obhajali svatbe, ki so naznanjale, da bodo med njimi vzklile srečne družine, te, ki prinašajo novo življenje in naznanjajo prihodnost. Mir je Judom pomenil, da bodo lahko tudi svobodno obhajali slovesno bogoslužje v templju in slavili dobrega in pravičnega Boga. Sreča bo vladala povsod in je bo dovolj za vse ljudi, tudi za tujce, ki bivajo med njimi, posebno pa za brezpravne vdove in onemogle sirote. Po Drugem vatikanskem koncilu pa smo današnji dan prav tako razglasili kot praznik Božje Matere Marije. Marija je simbol Matere, ki bedi nad vsemi svojimi otroki in jim zagotavlja gostoljubje, zavetje in jih hkrati opogumlja za življenje. Prav ta pogum vsi potrebujemo, da bi dosegli mir, o katerem danes govorimo. Za mir je pogosto potrebno več poguma kot za nasilje. Potrebujemo pogum, da bi vzpostavili pravičnejšo družbo in da bi zagotovili spoštovanje vsakemu posamezniku in narodu. Prav zavest, da smo vsi otroci Nebeške Matere, lahko pomaga, da drug drugega najprej sprejmemo kot brata in sestro in ne kot tekmeca in še manj kot sovražnika. Navsezadnje pa je tudi v našem spominu, da smo današnji dan včasih praznovali kot praznik Obrezovanja Gospodovega. To je bil starozavezni obred, ki ga naši starejši bratje Judje poznajo še danes. Ima pa podobno vlogo kot naš krščanski krst. Gre namreč zato, da otroka sprejmemo kot člana naše široke družine in se zavežemo, da ga bomo vzgajali v pravičnosti in ljubezni. Z njim bomo delili najlepše in tudi bolečino, ki je v življenju neizogibna, ter mu tako pomagali, da bo odrasel. Vse bomo naredili, da se bo tudi on počutil kot Božji ljubljenec in sprejel, da ima prav tako čudovito poslanstvo na tem svetu. Naj bo leto, ki je pred nami, leto novega miru, gostoljubja in življenja!
7 min • 01. 01. 2026
Kratki dnevi in meglena jutra me v zimskem času pogosto odpeljejo v svet otroških spominov. Če bi me v današnjem jutru, cenjeni poslušalci in poslušalke, vprašali, ali je bilo moje otroštvo pred nekaj več kot štirimi desetletji srečno, bi vam odgovorila pritrdilno. Z otroških obrazov je kljub skromnim življenjskim razmeram in težkim družinskim preizkušnjam sijala rdečica, srečna barva peščice otrok, ki smo po tiho sanjali o prvem triciklu. Naša sreča je bila pisan mozaik majhnih koščkov, ki so sestavljeni skupaj dajali občutek popolnega kolesa sreče. Dnevi so se brezskrbno vrteli od jutra do večera. O tem, kam in kako nas bo zavrtelo ter odvrtelo življenje, nismo razmišljali, temveč smo polni upanja rosno mladi odhajali z doma in svoje prve tricikle zamenjali s pravimi kolesi. O tem, da obstaja kolo sreče, kolo rimske boginje sreče in nesreče, usode in uspeha, razmišljam šele zdaj, potem ko sem vse svoje strme klance navzgor in navzdol prevozila sama. Na njih padala, se ponovno pobirala. Koga obvozila, mogoče tudi prehitela ali pa le tiho vozila za njim. O kolesu sreče sem začela razmišljati potem, ko sem za trenutek pomislila, da bi bil vendarle že čas, da se enkrat znajdem na vrhu njegovega oboda. S kolesom Fortune – sreče – se vozimo vsi. Če gre verjeti Fortuni, antičnemu simbolu usode, nestalnosti, spremenljivosti človekove usode, se njeno kolo obrača od največje sreče zgoraj do največje nesreče spodaj. Po srednjeveških predstavah naj bi se kolo sreče zaradi neizmenljivosti usode vrnilo v začetni položaj in se ustavilo na mestu, ki je komu vnaprej namenjeno. Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo. A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. »Nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična,« lahko preberemo v uvodu v Jobovo knjigo. Knjiga govori o možu po imenu Job, ki je živel v deželi Uc. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Ko je Job izgubil vse imetje in otroke – dva udarca mu je zadal človek, dva pa naravna ujma –, se mu je Božja puščica zdela zahrbtna in smrtonosna, zato je ugovarjal in se otepal. Ko pa je spoznal, da je bila puščica smiselna in zdravilna, se je oddahnil in umiril. In takrat je Gospod Jobovo usodo obrnil še enkrat. Naj tudi mojo in vašo.
5 min • 31. 12. 2025
Spoštovani, apostol Pavel je napisal: »Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti.« (Kol 3,14) Ljubezen je življenjska kri vseh vrlin. Graditi moramo mostove, ne pa zidov. Kristjani moramo biti lepilo, ki povezuje. Družba sodobnega sveta se čedalje bolj polarizira, ker ne upošteva vezi popolnosti, ki je ljubezen. Na pohodu je sedem smrtnih grehov človeštva: bogastvo brez dela, užitek brez vesti, znanje brez značaja, ekonomija brez etike, znanost brez humanosti, čaščenje Boga brez ljubezni služenja in politika brez načel (Mahatma Gandi). V dvorani mestnega sveta v Leedsu v Angliji je napisano: »Poštenost je najboljša politika.« Krščanstvo ni filozofija življenja, kot bi šlo samo za religijo, ampak je način življenja. Še več, je odnos z Bogom. Teolog Charles R. Swindoll je pripovedoval pravljico o jablani, ki je rekla mladeniču: »Igrajva se, kot sva se igrala, ko si bil otrok, ko si plezal po krošnji, jedel jabolka in mirno spal v moji senci.« Toda mladenič ni imel časa. Zanimal ga je le še denar. Zato mu je jablana svetovala: »Naberi vsa moja jabolka in jih prodaj.« In mladenič jo je obral do zadnjega jabolka in obogatel, nanjo pa pozabil. Po dolgem času se je utrujen, nesrečen in naveličan vsega vrnil k njej. Jablana mu je želela pomagati in ga razveseliti. Rekla je: »Posekaj me in iz mojega debla naredi čoln, da boš lahko z njim plul okoli sveta ter užival.« Minilo je veliko poletij, toda mladeniča spet ni bilo od nikoder. Zabaval se je in mislil, da je večen, čeprav se je neopazno staral. Ko je ostarel, se je razočaran, bolan in upognjen spomnil na svoje drevo. S počasnim korakom se je vrnil k skoraj pozabljeni jablani. Jablana mu je rekla: »Razumem tvojo bolečino, da si ostal sam in brez prijateljev. Vedno sem ti bila na razpolago in sem te razumela. Vedno sem te čakala in te bila vesela. Dala sem ti vse. Od mene je ostal le še odsekan štor. Prosim te, sedi nanj in si odpočij. Hočem ti služiti. Vse ti odpuščam.« Starec je sedel na štor, se bridko zjokal in se skesal. Sprašujem se, ali sem tudi jaz komu taka jablana. Ali sem bližnjim v stiski na razpolago? Koliko požrtvovanja, sočutja, razumevanja in ljubezni je v meni? Ali sem pripravljen živeti tudi za druge? Ljubezen do Boga izražamo z ljubeznijo do bližnjega. Graditi moramo mostove, ne pa zidov, saj je ljubezen vez popolnosti.
6 min • 30. 12. 2025
Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po mobilnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila takšno pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo takšna pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takšnim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi vzpodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje.
4 min • 29. 12. 2025
Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija. Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala poiskati zavetje v votlini. Bilo je mrzlo in zjutraj je bila zunaj slana. Pajek je videl dete Jezusa in v srcu se mu je porodila misel, da bi naredil nekaj, s čemer bi Božje Dete in vso sveto družino obvaroval pred mrazom. Vedel je, da lahko naredi samo eno stvar in sicer tisto, katero zna. Tako je na vhodu v votlino spletel mrežo, da bi jo kot zavesa branila pred mrazom. Sveto družino pa so zasledovali vojaki, ki jih je poslal Herod, da bi izpolnili njegovo kruto povelje. Ko so prišli do vhoda v jamo, so jo hoteli preiskati, a ko je stotnik videl, da je vhod prepleten s pajkovo mrežo, je dejal: »Poglejte, pajkova mreža. Nepoškodovana je, zato je nemogoče, da bi pred kratkim kdorkoli vstopil vanjo, kajti sicer bi bila mreža pretrgana.« Vojaki so šli naprej in nadaljevali svoje iskanje. Tako je pajek rešil sveto družino. Nekateri pravijo, da zato božično drevo krasimo z bleščečimi trakovi. Spominjali naj bi nas na niti pajkove mreže, ki je stala na vhodu jame, kjer je bila sveta družina. Sneg, s katerim posujemo božično drevesce ali božično ikebano, pa nas spominja na slano in mraz, pred katerima je pajek želel zavarovati sveto družino. Pomenljiva in zgovorna legenda pa skriva v sebi še globljo misel: Bogu je pri srcu družina in ima rad otroke, zato jih varuje in zanje skrbi. Morda smo le mi izgubili vero v to Božje varstvo. Danes obhajamo praznik svete družine. Zavedamo sem da ni idealne družine in ni idealnih staršev. Da o idealni tašči niti ne govorimo. Smo samo mi, grešni in nepopolni ljudje. Bog varuje prav to nepopolno družino. A treba je, da se tudi mi potrudimo za lepo življenje v družini. Za zdravo življenje v družini je pokojni papež Frančišek že zaročencem položil na srce tri kratke stavke: »Smem?« »Hvala.« in »Oprosti«. Kolikokrat jih uporabljamo v naših družinah? Papež je še dodal, naj ne mine dan ne da bi se zakonca pobotala. Ne smeta iti skregana spat. Sv. Pavel je v pismu Kološanom, ki ga danes beremo, to sporočilo družinam strnil v besede: »Oblecite si globoko usmiljenje, dobrotljivost, … krotkost, potrpežljivost« (Kol 3,12). Vse to pa zaradi Kristusa, ki nas vedno sprejema in nam odpušča (Kol 3,13).
7 min • 28. 12. 2025
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig ponovljeni v Duhovni misli razmišlja o našem planetu. Pripadniki številnih veroizpovedi menijo, da za njegovim nastankom stoji presežno.
6 min • 27. 12. 2025
Rimski govorec Mark Tulij Cicero, ki je živel v zadnjem stoletju pr. Kr., je v svojih Pogovorih v Tuskulu zapisal: »Kjer je dobro, tam je domovina.« Danes bi seveda najprej pomislili, da je podlegel materializmu svojega časa in zagovarjal misel, da lahko domovino izdamo tudi za svoje materialne interese. Vendar je potrebno poznati ozadje izreka »Ubi bene, ibi patria«. Že starogrški komediograf Aristofan je namreč na začetku 4. stoletja pr. Kr. v svoji zadnji komediji Bogastvo prikazal, kako bog bogastva Plutos, ki je v humorni podobi slep berač, v domu nekega Atenca sprevidi, zato vse ljudi obdari z materialnimi dobrinami. Ker jim gre tako dobro, pozabijo na bogove in na darovanje njim v čast. Bogovi trpijo lakoto in pošljejo svojega božjega sla Hermesa na Zemljo, naj uredi stvari. Bog Hermes pa ne izvrši svoje naloge, ampak si na Zemlji poišče novo službo in želi človeški svet zamenjati za Olimp, na katerem je z bogovi prebival dotlej. Ton prvotne zgodbe, v kateri je komediograf Aristofan prikazal izkušnjo izdaje svoje prave domovine in menjavo za novo, ki ti bo dajala boljši kruh, je torej izrazito komičen. Vendar je Cicero pri uporabi tega sporočila želel v resnici povedati, da domovina ne more biti glavni vir človeške sreče. Mnogi starogrški filozofi, kot pravi Cicero, so bili srečni, pa so prebivali v kolonijah ali mestnih državah daleč od svojega doma. Tudi Sokrat je sebe doživljal kot človeka, torej kot državljana sveta in ne kot pripadnika točno določene atenske države in njenih lokalnih interesov. Pregovor »Kjer je dobro, tam je domovina« nam torej želi povedati, da svoje sreče ne moremo niti pričakovati, še manj terjati od domovine, v kateri smo se rodili, ampak da smo lahko srečni kjer koli, le srečo moramo znati poiskati v sebi.
6 min • 26. 12. 2025
»Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje.« (Lk 2,10) »Luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Jn 1,5) A vendar je tema ni premagala. Drage poslušalke in dragi poslušalci, to je veselo oznanilo Božiča, ki odmeva že 2000 let in prižiga luč upanja v turobne dneve in čase zgodovine, ko se zdi, da zmagujejo tema, nasilje in hudobija. A luči se ne da ugasniti, ker jo je Bog Stvarnik prižgal že na začetku, skupaj s človeškim hrepenenjem po miru in ljubezni. Res je, da ob plamenu luči tema še močneje zadoni, da bi človeka prestrašila in ga ustavila v upanju ter zaprla v strah. A tema je prazna, brez življenja in brez prihodnosti. Žarek jutranjega sonca jo odpihne. Božični prazniki so takšen žarek. Želijo nas ponovno okrepiti v veri, da je naš Bog Bog luči in ne teme, Bog upanja in ne strahu, Bog življenja in ne smrti. Oznanilo o rojstvu Božjega otroka v hlevu želi utrditi naše upanje, da je luč močnejša od teme, čeprav je plamen še tako majhen, da je življenje trajnejše od smrti in vztrajnejše od trpljenja. Bog se je rodil in se tudi danes rojeva v revščini, da ne bi mislili, da moramo biti bogati, da bi si ga zaslužili. Najprej se je razodel pastirjem, da ne bi mislili, da moramo biti ugledni in pametni, da bi ga spoznali in sprejeli. Rodil se je kot majhen in nebogljen, da se ga ne bi bali. Bog nas v Jezusu vabi k veselju nad darom življenja, ki nam je podarjeno, ne k strahu za prihodnost. Ne prepušča nas strahu pred trpljenjem in smrtjo, saj je že On pred nami prehodil vso našo pot. Ima načrt za nas in za svet. Bog se je zavezal ljubezni do človeka. Morda se življenje ne vrti vedno tako, kot bi si človek želel, imamo pa lahko trdno upanje, da če je njegov načrt uspel ustvariti iz neznatnih betlehemskih jaslic zibelko novega življenja za ljudi vseh časov, potem tudi zublji teme in zla v našem času ne bodo presegli Očetovega odrešenjskega načrta. Tudi o tem nam govori božič. Dragi poslušalci, naj vas obhajanje božičnih praznikov utrdi v veselju, upanju in ljubezni, da boste lahko tudi v novem letu pričevali za lepoto in moč življenja. Bog je z nami in naše življenje je dragoceno v njegovih očeh. Blagoslovljen Božič in novo leto 2026 vam želim!
7 min • 25. 12. 2025
