Trgatev, »b'ndima« po naše, je poseben čas leta, kako je tam lepo, kakor da bi se vse dobro na svetu stisnilo v tiste grozde, dlani so vse sprijemljivo sladke od jagod, usta od pesmi, obrazi se svetijo od toplega zgodnjejesenskega sonca. Z velikim zadoščenjem se vračaš domov od tam, prijetno utrujen in v sebi miren, kako koristen si bil, kako nekaj oprijemljivega ti je polzelo med rokami, koliko brent si napolnil, koliko si jih privlekel do voza, koliko sadov, ton, litrov je pred tvojimi očmi. Pod noč, ko stopaš domov, greš mimo soseda, ki je pravkar stisnil grozdje, in v nos ti udari jedek vonj po tropinah, gnitje, minevanje zaveje pod ulično svetilko, tudi iz tega je vino. Spet si v svetu, ki si ga zjutraj za nekaj časa zapustil …
Nekje v dalji je vedno temen borov gozd in šumeče prihaja v vršenju lip jesen, topole in hraste uklanja, bolan sem že od slabih novic, ne ljubi se mi več skrbeti, kako bo šlo to in ono, se žalostiti za zlomljenimi sanjami in načrti, kako primerno bi si bilo najti neko zatočišče, neki breg, tako rečemo pri nas »vinogradu«, kjer je vse po starem, mnogo je danes možnosti takih rešitev in tolikšna množica ljudi, ki beži v drugačno resničnost, vsak dan, vsakič znova, le poglejte naokoli, eni v vinogradu, drugi so v hramu, v takih in drugačnih hramih, tam imaš tisto in samo tisto, kar te veseli, tam si nekdo, ki ne pozna poraza, nič ne šumi, nič ne vrši, nobena jesen ne grozi za teboj.
Vendar moram priznati, da mi je ljub vonj po tropinah, domač mi je, čeprav skrivnostno čuden, ravno tako jesen, ravno tako nekoliko otožno minevanje listov, trav in cvetlic, krajšanje dneva, ohlajanje juter in meglice na obronkih gričev. Neki drug človek postanem ob tem ugašanju, tudi sam otožen, res, vendar pa me ta otožnost nekam odpelje, med pesmi, ki jih še ni, v njej razmišljam, ves tih postanem ter gledam in v dlaneh prebiram dobre in gnile jagode, s svojim življenjem se soočam, kakor bi stopal pred ogledalo, kakor bi vse skupaj bolje razumel … in sprejel.
Naš svet ne mara žalosti, skrivati se je začela na stranišču, tam so naše prizadete najstnice, ki ne smejo biti krhke, in pri vdovah, ki zalivajo rože na grobovih, moški pa, sevé, ne jokajo, oni so v hramu, tam si otožnost odganjajo, pač morajo biti močnejši, kot so. Morda pa samo ne vemo, kaj bi z njo, neznan gost je, bojimo se ga, kakor prihodnosti. A ko pride, kakor jo je ujel Kosovel, v temnečih borih in šumečih topolih, ko se malce pijan vračaš z b'ndime, pač ima nekaj povedati, sicer je ne bi bilo, nekaj o življenju, ki še pride. Zato nekaj vzame, da bi te spremenila, ker je čas za to, čas za čudovito sladko črnino, ki jo je za vino treba odrezati s trte. Da bi naredila prostor, zato jemlje, da bi se v praznini kakor hrasti poklonil življenju in se še enkrat zaljubil vanj. »Hočem živeti!«
Iskanje
