Sodobna družba je prenormirana z zakoni, podzakonski akti in odloki; utapljamo se v nepreglednem morju predpisov. Takoj, ko gre v politiki, sodstvu in poslovnem svetu kaj narobe, nadrejeni uvedejo nove kontrolne mehanizme. Vsak eksces družbo opozori, da stvari niso bile dovolj natančno opredeljene, kar privede do zahteve po okrepitvi nadzora. Praksa vedno znova pokaže, da inšpekcijske službe na pol spijo, svoje delo pa opravljajo selektivno in površno, korupcija pa se navkljub vsem ukrepom samo še razrašča. Zakaj množenje zakonov ne prinaša sadov? Ker nihče nikomur ne zaupa. Celo pari, ki naj bi se poročali iz ljubezni, zaradi medsebojnega nezaupanja sklepajo predporočne pogodbe. Družbenega veziva ni več, smo samo še posamezniki, ki bijemo boj vsakega z vsakim. Ni čudno, da se v zrelih letih mnogi umaknejo v popolno zasebnost, kjer jim namesto sozakoncev delajo družbo kužki in mucki.
Ta uvod v duhovno misel za veliki četrtek sem naredil zato, da bi pokazal na popolnoma drugačen model odnosov, ki ga je pri zadnji večerji demonstriral Jezus. Njemu in apostolom je bilo tisto noč nedvoumno jasno, da se bliža ura, ko bodo Jezusa prijeli, ga sodili in usmrtili. Juda Iškarjot, eden od udeležencem omizja zadnje večerje, je izdajo že konkretiziral, nadaljevanje Jezusovega prijetja je bilo samo še tehnično vprašanje. Jezus je imel za druženje z apostoli na voljo komaj še nekaj ur. Pričakovali bi, da jim bo dal vsaj osnovna navodila, kako naj po njegovi usmrtitvi nadaljujejo njegovo delo. Toda v roke jim ni dal nobenega besedila svojih naukov, da bi se lahko pozneje, ko ga ne bo več med njimi, sklicevali nanj. Ni spregovoril niti o najosnovnejših obrisih institucije, bodoče Cerkve, ki naj bi povezovala njegove učence in vse, ki se jim bodo pridruževali v naslednjih desetletjih in stoletjih. Z vidika modernističnega razmišljanja bi se vprašali, ali se je Jezus v urah, ko se je poslavljal, sploh zavedal, kaj dela. Še kako dobro. Jezus je bolj kot kdor koli drug vedel, da je vse odvisno od ene bistvene stvari. O tem bistvenem je sv. Janez zapisal: Ker je Jezus vzljubil svoje, jim je izkazal ljubezen do konca. Vsakemu posebej je umil noge in nato rekel: Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Ljubite se med seboj. V zavesti, da bodo učenci zaradi človeške slabosti to naročilo težko izpolnili, jim je obljubil dar Svetega Duha, ki jim bo dal moč za življenje v ljubezni, obenem pa jih bo učil in spomnil vsega, kar so nekoč skupaj doživeli in spoznali. Kajti samo tam, kjer ljubezen poraja zaupanje, ljudje predpise ponotranjijo in upoštevajo.
Iskanje
