Iskanje
Kdo neki so ljudje, ki se odločijo za tako poglobljeno učenje slovenščine, da se lahko potem lotijo literarnega prevoda? In kaj jih na naši književnosti privlači, da pri prevajanju navsezadnje vztrajajo leta in leta?
Slovenija bo kot častna gostja letošnjega frankfurtskega knjižnega sejma skušala prepričati urednike in založnike z vsega sveta, da so naši pesniki in pisateljice, naši esejisti in filozofinje še kako vredni pozornega branja. Iz te moke pa dolgoročno seveda ne bo kruha, če slovenskih knjig ne bodo v angleščino, nemščino, španščino, kitajščino, hindi ter druge velike in majhne jezike tega sveta navsezadnje prelili prizadevni prevajalci.
A kdo neki so tujci, ki se odločijo za tako temeljito, tako poglobljeno učenje slovenščine, da se lahko potem lotijo literarnega prevoda? Kaj jih pravzaprav motivira, ko se morajo soočati z vsemi tistimi skloni, spoli, števili, nestalnimi naglasnimi mesti in drugimi težavnimi posebnostmi slovenskega jezika? Katere tematske in stilistične specifike, katere odlike naše književnosti jih posebej privlačijo? In kaj lahko naredimo mi, da jim bo prevajalsko delo šlo čim lažje od rok?
To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili enega prevajalca in tri prevajalke – Američana Thomasa McDonalda, Makedonko Dragano Evtimovo, Poljakinjo Marleno Gruda ter Romunko Alino Popescu –, ki si prizadevajo, da bi dober glas o naši literaturi resnično segel v deveto vas.
Z njimi smo se lahko pogovarjali iz oči v oči, ker so bili med letošnjim letom gostje Sovretovega kabineta na Dolu pri Hrastniku, umetniške rezidence, nad katero v programskem smislu bdi Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Zato smo v goste povabili še predsednico DSKP, Tanjo Petrič, da bi nam povedala kaj več o tem, kako podpreti tiho, potrpežljivo delo prevajalk in prevajalcev, brez katerih promocija v Frankfurtu najbrž ne bo obrodila nobenih pravih sadov.
foto: inspire-studio/Pixabay
Kdo neki so ljudje, ki se odločijo za tako poglobljeno učenje slovenščine, da se lahko potem lotijo literarnega prevoda? In kaj jih na naši književnosti privlači, da pri prevajanju navsezadnje vztrajajo leta in leta?
Slovenija bo kot častna gostja letošnjega frankfurtskega knjižnega sejma skušala prepričati urednike in založnike z vsega sveta, da so naši pesniki in pisateljice, naši esejisti in filozofinje še kako vredni pozornega branja. Iz te moke pa dolgoročno seveda ne bo kruha, če slovenskih knjig ne bodo v angleščino, nemščino, španščino, kitajščino, hindi ter druge velike in majhne jezike tega sveta navsezadnje prelili prizadevni prevajalci.
A kdo neki so tujci, ki se odločijo za tako temeljito, tako poglobljeno učenje slovenščine, da se lahko potem lotijo literarnega prevoda? Kaj jih pravzaprav motivira, ko se morajo soočati z vsemi tistimi skloni, spoli, števili, nestalnimi naglasnimi mesti in drugimi težavnimi posebnostmi slovenskega jezika? Katere tematske in stilistične specifike, katere odlike naše književnosti jih posebej privlačijo? In kaj lahko naredimo mi, da jim bo prevajalsko delo šlo čim lažje od rok?
To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili enega prevajalca in tri prevajalke – Američana Thomasa McDonalda, Makedonko Dragano Evtimovo, Poljakinjo Marleno Gruda ter Romunko Alino Popescu –, ki si prizadevajo, da bi dober glas o naši literaturi resnično segel v deveto vas.
Z njimi smo se lahko pogovarjali iz oči v oči, ker so bili med letošnjim letom gostje Sovretovega kabineta na Dolu pri Hrastniku, umetniške rezidence, nad katero v programskem smislu bdi Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Zato smo v goste povabili še predsednico DSKP, Tanjo Petrič, da bi nam povedala kaj več o tem, kako podpreti tiho, potrpežljivo delo prevajalk in prevajalcev, brez katerih promocija v Frankfurtu najbrž ne bo obrodila nobenih pravih sadov.
foto: inspire-studio/Pixabay
Ali bodo posledice uporabe brezpilotnih letalnikov ter drugih avtonomnih vozil in plovil na bojnih poljih 21. stoletja res primerljive, kot je slišati, s posledicami vpeljave smodnika v vojne spopade v 14. stoletju?
54 min • 14. 04. 2026
Sociologija ugotavlja, da spolne vloge in spolne norme vedno izhajajo iz neke konkretne družbeno ekonomske politične ureditve. Ta je v zadnjih desetletjih v zahodnih družbah oziroma na globalnem severu ali pa v liberalnih demokracijah doživljala velike spremembe.
64 min • 07. 04. 2026
Kako pomembno je za Združene države, da se večina svetovne nafte prodaja in kupuje v ameriških dolarjih, in ali je status dolarja kot svetovne rezervne valute v vse bolj multipolarnem svetu ogrožen?
49 min • 31. 03. 2026
Umetnost vojne mojstra Suna, znanega tudi pod imenom Sunzi, je klasično besedilo starodavne kitajske vojaške strategije, ki ohranja svojo vrednost tudi v današnjem času.
42 min • 24. 03. 2026
Filmi, dokumentarci, televizijske serije, podkasti, literatura. Ni ga medija, v katerem se ne bi pojavljala ena najbolj - za nekatere navdihujoča, za druge strašljiva - figura sodobnega časa – serijski morilec. Naj gre za medijsko, popkulturno ali literarno reprezentacijo, nas zanima ta ekstrem človeštva: kaj ga žene? Zakaj je postal pošast? Kako izbira žrtev? Kako ga bodo oziroma so ga ujeli? Statistično gledano, so serijski umori redki, medijsko gledano, pa nemalokrat zapolnjujejo prostor in čas ter seveda vse kotičke naše domišljije. Pri tem nas ne zanima kriminal kot dejanje, temveč gre tudi za potrebo po pripovedovanju zgodb o zlu. V oddaji Intelekta o tem, kako mediji in pop kultura konstruirajo naše zaznavanje o serijskih morilcih in zakaj so tako priljubljen narativni element, ki pritegne pozornost.
49 min • 17. 03. 2026
