Vesolje je polno vznemirljivih ugank; samo v naši galaksiji bi, na primer, utegnilo biti okoli 100 milijonov črnih lukenj. Problem je seveda v tem, da jih neposredno ne moremo videti. Izdaja jih predvsem vpliv, ki ga imajo na zvezde, ki so dovolj blizu, da se znajdejo v njihovem gravitacijskem objemu, iz katerega, kot vemo, ni moč pobegniti. A črne luknje še zdaleč niso edini fenomen v vesolju, katerega obstoj lahko zaznamo, izmerimo in izračunamo, ne da bi pri tem imeli kakšne zelo jasne predstave, za kaj pravzaprav gre. Nove in nove raziskave že desetletja potrjujejo, da je običajne snovi, iz katere smo ljudje in Zemlja in planeti pa sonce in vse druge zvezde v vseh stotinah milijard galaksij v vesolju … za pičlih 5 odstotkov. Kar je za nas običajno, je v vesolju tako rekoč izjema. Večino zavzemata t. i. temna snov in temna energija.
Odkrivanje nečesa, kar je v temelju tako zelo drugačno, pa seveda terja, da na kar najbolj inovativen način uporabimo vse možne metode detekcije dogajanja tam zunaj. Imamo teleskope v vesolju in na Zemlji, ki skupaj pokrivajo tako rekoč celoten elektromagnetni spekter sevanja, z detektorji lovimo nevtrine in kozmične delce, v zadnjih letih pa prisluškujemo tudi gravitacijskim valovom.
Vsi ti prijemi seveda obetajo, da bomo odkrili in razumeli marsikaj, kar je ta hip še neznano in nerazumljeno, vendar pri tem ne gre spregledati, da se sodobna astrofizika srečuje tudi z zagatnimi težavami. Eno najbolj perečih predstavljajo velike konstelacije satelitov, kakršna je današnji Starlink podjetja SpaceX, obetajo pa se še številne druge, ki bi število satelitov v nizki Zemljini orbiti lahko dvignile na več 10 000. To pa predstavlja resno težavo tako za astronomijo kot za naš dostop do vesolja. Zakaj? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti; gosta oddaje sta prof. dr. Andreja Gomboc s Centra za astrofiziko in kozmologijo Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici in prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Foto: sploh prvi posnetek kake črne luknje (galaksija Messier 87), kolaboracija Event Horizon Telescope
