»Poezija mora biti v rapu in rap v poeziji. Rap brez poezije je suhoparen. Poezija kot resna stvar, ki ni svobodna, pa tudi nima čara. Torej drug brez drugega ne moreta obstajati.«
Peter Pongrac je dijak gimnazije Vič, čigar svet je prepleten z glasbo in poezijo. V sedmem razredu se je prvič srečal z rapom, resneje pa se je z njim začel ukvarjati v srednji šoli. S prijatelji je ustanovil kolektiv LSDS, v katerem mladi skupaj ustvarjajo besedila in glasbeno podlago in snemajo svoj rap. Petru pa vsekakor tudi poezija ni tuja. Večkrat je že sodeloval na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, rad pa ustvarja tudi v prostem verzu.
Grób je rob sveta
Le okrušen črn lak,
le nagrobna sveča in čik po seksu
sva; dim enak. V leseno krsto, nepremično klop
ob hitri reki
vrezujeva inicialke objetih. Sešteto deljeno telo.
Vprašala si me,
ko sva sedela na pokopališču, kot vpraša luna val:
»Čemu?«
Pa sem preprosto odgovoril: »Ne splača se umreti.
Ker ko si mrtev,
ne moreš več ljubiti.« Kamen se je začel taliti.
Tedaj sva vstala.
Pihljaji plesa so otresali zemljo z najinih ramen in dvigovali veke
tistega kraja.
Prvič sem razumel val, bežen, enkraten, zakaj tone,
zakaj ljubi,
zakaj vstaja.
Mladi ustvarjalec, ki združuje poezijo in rap ter zanju živi
»Poezija mora biti v rapu in rap v poeziji. Rap brez poezije je suhoparen. Poezija kot resna stvar, ki ni svobodna, pa tudi nima čara. Torej drug brez drugega ne moreta obstajati.«
Peter Pongrac je dijak gimnazije Vič, čigar svet je prepleten z glasbo in poezijo. V sedmem razredu se je prvič srečal z rapom, resneje pa se je z njim začel ukvarjati v srednji šoli. S prijatelji je ustanovil kolektiv LSDS, v katerem mladi skupaj ustvarjajo besedila in glasbeno podlago in snemajo svoj rap. Petru pa vsekakor tudi poezija ni tuja. Večkrat je že sodeloval na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, rad pa ustvarja tudi v prostem verzu.
Grób je rob sveta
Le okrušen črn lak,
le nagrobna sveča in čik po seksu
sva; dim enak. V leseno krsto, nepremično klop
ob hitri reki
vrezujeva inicialke objetih. Sešteto deljeno telo.
Vprašala si me,
ko sva sedela na pokopališču, kot vpraša luna val:
»Čemu?«
Pa sem preprosto odgovoril: »Ne splača se umreti.
Ker ko si mrtev,
ne moreš več ljubiti.« Kamen se je začel taliti.
Tedaj sva vstala.
Pihljaji plesa so otresali zemljo z najinih ramen in dvigovali veke
tistega kraja.
Prvič sem razumel val, bežen, enkraten, zakaj tone,
zakaj ljubi,
zakaj vstaja.
