Znan je pregovor: lačni kokoši se o prosu sanja. Če ga ni bilo za ljudi, ga ni bilo niti za živali. Prosu so nekdaj rekli kar »žito«, tako pomembno veljavo je imelo za prehrano ljudi in živali. Svet je postal tako globalen, vendar ker se učimo razmišljati bolj trajnostno, tudi vse bolj cenimo in kupujemo hrano, pridelano v lokalnem okolju. Proso je kot nalašč, da nas usmeri v bolj pravilen način delovanja. Novo odkrito pozabljeno, starodavno superživilo od nekdaj odlično uspeva na naših tleh, bolj je toplo in suho, lepše uspeva prosena njiva. Belokranjci pravijo, da se proso seje, ko je vroče kot v riti. Še ne tako dolgo nazaj so ga naši kmetje sušili na vojaških pistah, blizu letališč. Včasih se zgodi tudi, da kmet poseje proso, žanje pa ajdo. V noči na petek bomo proslavili mednarodno leto prosa. Naš gost bo Matjaž Jerala iz Podreče, inženir gradbeništva po poklicu, ki trenutno živi v Saliju na Dugem otoku, kjer gradi pomol, a ga njegova, z biodinamiko prežeta duša, ves čas sili domov, ne le, ker tam rad vrtnari, temveč, ker povezuje kmete od vsepovsod z gorenjskim narodom na vse bolj poznani mavški in stražiški tržnici. V Matjaževem otroškem spominu ostaja njiva za domačo hišo, na kateri je oče s konjem pripravljal zemljo za sajenje krompirja, in sadovnjak, velika voščenka ter rumena češnja. Ko so se preselili na Breg ob Savi, je zavidal prijateljem, ki so živeli na kmetijah in jih je videl, kako so se na vozu peljali na njivo. »Vzgojen sem bil, da so na krožniku običajno zelenjava in sadje z domačega vrta ali vsaj iz lokalnega okolja, kar mi še danes veliko pomeni.« Lepo bo povabil na Proseno mavško tržnico ob Mednarodnem dnevu prosa na Sorškem polju. Z njim se bo pogovarjala voditeljica Vesna Topolovec.
Iskanje
