Iskanje
Znan je pregovor: lačni kokoši se o prosu sanja. Če ga ni bilo za ljudi, ga ni bilo niti za živali. Prosu so nekdaj rekli kar »žito«, tako pomembno veljavo je imelo za prehrano ljudi in živali. Svet je postal tako globalen, vendar ker se učimo razmišljati bolj trajnostno, tudi vse bolj cenimo in kupujemo hrano, pridelano v lokalnem okolju. Proso je kot nalašč, da nas usmeri v bolj pravilen način delovanja. Novo odkrito pozabljeno, starodavno superživilo od nekdaj odlično uspeva na naših tleh, bolj je toplo in suho, lepše uspeva prosena njiva. Belokranjci pravijo, da se proso seje, ko je vroče kot v riti. Še ne tako dolgo nazaj so ga naši kmetje sušili na vojaških pistah, blizu letališč. Včasih se zgodi tudi, da kmet poseje proso, žanje pa ajdo. V noči na petek bomo proslavili mednarodno leto prosa. Naš gost bo Matjaž Jerala iz Podreče, inženir gradbeništva po poklicu, ki trenutno živi v Saliju na Dugem otoku, kjer gradi pomol, a ga njegova, z biodinamiko prežeta duša, ves čas sili domov, ne le, ker tam rad vrtnari, temveč, ker povezuje kmete od vsepovsod z gorenjskim narodom na vse bolj poznani mavški in stražiški tržnici. V Matjaževem otroškem spominu ostaja njiva za domačo hišo, na kateri je oče s konjem pripravljal zemljo za sajenje krompirja, in sadovnjak, velika voščenka ter rumena češnja. Ko so se preselili na Breg ob Savi, je zavidal prijateljem, ki so živeli na kmetijah in jih je videl, kako so se na vozu peljali na njivo. »Vzgojen sem bil, da so na krožniku običajno zelenjava in sadje z domačega vrta ali vsaj iz lokalnega okolja, kar mi še danes veliko pomeni.« Lepo bo povabil na Proseno mavško tržnico ob Mednarodnem dnevu prosa na Sorškem polju. Z njim se bo pogovarjala voditeljica Vesna Topolovec.
Znan je pregovor: lačni kokoši se o prosu sanja. Če ga ni bilo za ljudi, ga ni bilo niti za živali. Prosu so nekdaj rekli kar »žito«, tako pomembno veljavo je imelo za prehrano ljudi in živali. Svet je postal tako globalen, vendar ker se učimo razmišljati bolj trajnostno, tudi vse bolj cenimo in kupujemo hrano, pridelano v lokalnem okolju. Proso je kot nalašč, da nas usmeri v bolj pravilen način delovanja. Novo odkrito pozabljeno, starodavno superživilo od nekdaj odlično uspeva na naših tleh, bolj je toplo in suho, lepše uspeva prosena njiva. Belokranjci pravijo, da se proso seje, ko je vroče kot v riti. Še ne tako dolgo nazaj so ga naši kmetje sušili na vojaških pistah, blizu letališč. Včasih se zgodi tudi, da kmet poseje proso, žanje pa ajdo. V noči na petek bomo proslavili mednarodno leto prosa. Naš gost bo Matjaž Jerala iz Podreče, inženir gradbeništva po poklicu, ki trenutno živi v Saliju na Dugem otoku, kjer gradi pomol, a ga njegova, z biodinamiko prežeta duša, ves čas sili domov, ne le, ker tam rad vrtnari, temveč, ker povezuje kmete od vsepovsod z gorenjskim narodom na vse bolj poznani mavški in stražiški tržnici. V Matjaževem otroškem spominu ostaja njiva za domačo hišo, na kateri je oče s konjem pripravljal zemljo za sajenje krompirja, in sadovnjak, velika voščenka ter rumena češnja. Ko so se preselili na Breg ob Savi, je zavidal prijateljem, ki so živeli na kmetijah in jih je videl, kako so se na vozu peljali na njivo. »Vzgojen sem bil, da so na krožniku običajno zelenjava in sadje z domačega vrta ali vsaj iz lokalnega okolja, kar mi še danes veliko pomeni.« Lepo bo povabil na Proseno mavško tržnico ob Mednarodnem dnevu prosa na Sorškem polju. Z njim se bo pogovarjala voditeljica Vesna Topolovec.
Angleški kralj Richard III. je slovel po svoji okrutnosti in krvoločnosti. Znebil se je vseh svojih nasprotnikov, celo svoja dva nečaka je vrgel v ječo, da ne bi ogrozila njegovega prestola. Shakespeare ga opiše kot pošastnega tirana grbavega in nelepega videza. Ko je na bojnem polju videl, da se bliža konec – njegovi dinastiji in njemu samemu – naj bi, da bi se rešil, vzkliknil: Kraljestvo za konja! No, tako bi po dveh deževnih in oblačnih tednih tudi mi lahko vzdihnili, da damo karkoli za nekaj sončnih dni. Richardovo dinastijo so potem nadomestili Tudorji, njegovo slečeno pretepeno telo z vdrto lobanjo pa so naslednji dan vrnili, pripasano na konja. (Zgodovina zna biti okrutna.) Bliža se nedeljski večer in v zvezi s tem je imel Richard III. dober slogan, ki ga je posvojila tudi voditeljica Mojca: Zvestoba me veže.
58 min • 16. 02. 2026
Otroci za ograjo v najlepšem vrtcu v Ljubljani so od navdušenja vpili in se valjali po snegu. Sankali so se po majhnem klancu in se kepali, dokler jih niso premraženih rok odpeljali na kosilo. Neradi so odšli. Ja, končno smo dobili darilo izpod neba. Snežak, ki ga je ob majhnem ribniku naredila punčka, pa je te dni že žalostno sklonil glavo in izjokal svojo nežno belo dušo. Sesedel se je vase in korenček mu je ušel. Seveda pa sneg in led nista razveselila vseh. Devetdesetletna Marija se je zasukala, da bi videla, kaj vpijejo tam zadaj, zdrsnilo ji je – in zdaj zlomljeno roko pestuje na ruti kot punčko. Čar praznikov je mimo, vreme se vsaj za zdaj topli in tretjo nedeljo zvečer je že čas za zmenek vseh, ki radi poslušate ali poklepetate z Mojco.
73 min • 19. 01. 2026
Ti praznični dnevi so za otroke in mlade čarobni. V pričakovanju daril, kupa igrač in presenečenj. Mladim pa bije srce za silvestrski poljub. Petletna Lia je šla z babi pogledat lučke v središče Ljubljane. »Poglej, vesolje, pa planeti, pa plavalec, ki skače v vodo!« Obljubljena dežela, pečen kostanj, Prešernov kip, ki ga je treba petkrat obletati. Povsod se smejejo, pogovarjajo in plešejo. Punčka se je pridružila skupini prekrasno napravljenih deklet, ki so plesale v krogu. Potem gruči, ki je v dolgem repu pela in plesala za »trubači«. Nikakor se ji ni šlo domov. Tisti, ki ste pa bolj zapečkarji in se držite bolj svojega brloga, praznike najbrž doživljate drugače. Ampak tudi za vas se bo kaj našlo. Recimo nedeljski večerni pogovor z Mojco Blažej Cirej.
79 min • 23. 12. 2025
Sonce nas je razvajalo, oblaki in dež pa prinašajo prijaznejše temperature. Otroci v vrtcu nosijo pri igri zunaj gumijaste hlače, da niso, ko se vrnejo noter na kosilo, preveč blatni. Še sreča, da smo imeli za maraton in 1. november lepo vreme, a ne. Dan je, sploh ob menjavi ure, žalostno kratek in mnogi se tolažimo s čokolado in palačinkami. Ampak sladkarije niso prava zamenjava za družbo, otrok v nas bi tudi rad gumijaste hlače. Pa tobogan in gugalnico. No, čudežev še ni na sporedu, je pa to nedeljo zvečer od 22 h do polnoči spet Mojca.
64 min • 18. 11. 2025
Otroci verjamejo, da so plišaste igrače žive, da so njihovi prijatelji. Pogovarjajo se z njimi in jih objemajo. Osemletna punčka je pred trgovino obesila list s sliko scufanega medvedka. Če ga kdo najde, naj ji prosim sporoči, ker ga grozno pogreša in brez njega ne more zaspati. Uboga deklica! Odrasli smo že bolj zahtevni. Za družbo si želimo živega človeka. Številni pa so se že sprijaznili s samoto, osamljenostjo. To nedeljo zvečer pa res ni treba, da ste osamljeni. Prižgite radio in na Prvem vas pričakuje Mojca Blažej Cirej.
61 min • 21. 10. 2025
