Roman, ki se sprašuje, kakšna je prava narava družbene hierarhije in gospostva? Kdo je zgoraj in kdo je spodaj, ko se srečata dva človeka?
Obstajajo romani, ki se začnejo prav počasi in pregledno, ki iz stavka v stavek potrpežljivo gradijo prizorišče, na katerem se bo odvijala zgodba, tako da imata bralka in bralec, ko se stvari naposled le začnejo zapletati, občutek, da se zelo dobro znajdeta v literarnem svetu, ki ga naseljujejo romaneskni junakinje in junaki, katerih značaje in želje je, za nameček, ob pozornem, dovolj zbranem branju navsezadnje moč razumeti.
Obstajajo pa, seveda, tudi čisto drugačna besedila – taka, ki nas že s prvimi nekaj stavki vržejo v sredo precej skrivnostnega dogajanja, med like, katerih motivacij ni mogoče kar tako razbrati, in nas nato v tem stanju negotovosti in dezorientacije držijo tako rekoč do zadnje strani. To je recept, ki se ga utegnejo oprijeti detektivke pa vohunski trilerji ali post-apokaliptične distopije.
A vsake toliko časa naletimo tudi na roman, ki ga nikakor ni mogoče opredeliti kot žanrskega, pa nam vseeno že na prvi strani spodmakne tla izpod nog. Eden takih je Moje je maščevanje sodobne francoske pisateljice Marie NDiaye, ki je v prevodu Suzane Koncut pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi. Kaj se torej godi v Moje je maščevanje, smo preverjali v oddaji, v kateri smo pred mikrofonom gostili Suzano Koncut in filozofa, dr. Mladena Dolarja, ki je slovenskemu prevodu Marie NDiaye pripisal spremno besedo.
foto: Goran Dekleva
