Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
172 prispevkov
Na kakšen način so ekonomijo naše nekdanje države obvladovale monopolne strukture tujega kapitala, ki je namerno zaviral smiseln razvoj medvojne Jugoslavije in državo pretvoril v svojo surovinsko bazo? Ter koliko je k temu pripomogla sprega med jugoslovanskimi vladajočimi razredi in tujim kapitalom, koliko pa je bila to neobhodna usoda nerazvite agrarne države na periferiji kapitalističnega sveta?
Odkar se je v drugi polovici 19. stoletja v zahodnem svetu široko uveljavil politični sistem parlamentarne demokracije, si je vsaj v teoriji težko razlagati, zakaj bi državljani – ki imajo vsakih nekaj let priložnost svojo voljo izraziti na volitvah – na svoje predstavniško telo protestno metali granitne kocke, pred njim zažigali avtomobile ali celo poskušali zavzeti parlament, še težje pa je morda razumeti, zakaj bi poslanci v parlamentu drug z drugim obračunavali s pestmi, noži ali kar pravim strelnim orožjem. In vendar smo bili v približno 150 letih parlamentarne zgodovine priča vsemu temu. Ne samo v preteklosti - tako kot recimo na našem prostoru, kjer so bili v času prve Jugoslavije hudi fizični obračuni med poslanci tako rekoč del vsakdana, priča pa smo bili celo parlamentarnemu uboju - ampak tudi danes: samo v zadnjih nekaj letih smo nenazadnje lahko spremljali napada na kongres v Združenih državah in v Braziliji, da o pretepih, ki občasno vznikajo v sicer vsaj formalno razmeroma delujočih parlamentarnih demokracijah po svetu, sploh ne govorimo, nasilni protesti pa so, vsaj v državah, kot je denimo Francija, tako rekoč del kulture. Zakaj se torej politično nasilje vztrajno pojavlja tudi znotraj parlamentarnega sistema, ki naj bi v teoriji omogočal ravno mirno odločanje s pomočjo dogovorov med različnimi političnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev? Kakšne oblike je skozi zgodovino to nasilje privzemalo in v kakšnih okoliščinah se najpogosteje pojavlja? O pretepaških poslancih in besnih množicah z zgodovinarjem dr. Juretom Gašparičem. Foto: politična karikatura iz leta 1798, ki uprizarja pretep v ameriškem kongresu, Wikipedija, javna last
Avtobiografski zapiski sovjetskega oceanografa Slave Kurilova, ki je sredi 70. let izvedel spektakultaren pobeg iz svoje domovine ter v treh nočeh in dveh dneh preplaval skoraj 100 kilometrov oceana
Po dobrih dveh letih od ruskega napada na Ukrajino se sprašujemo, v kakšem stanju je ruska ekonomija, kako se je Moskva spopadla z obsežnimi zahodnimi sankcijami ter kako vse to vpliva ne le za rusko zmožnost nadaljnjega vojskovanja, ampak tudi na širše preoblikovanje odnosov v svetovnem gospodarstvu
Osrednji krščanski prazniki so spričo stoletij močno prisotnega katolištva na našem prostoru nedvomno na nek način postali del naše kulture in četudi se večina slovenskega prebivalstva danes ne poglablja v globlje sporočilo in obredje posameznih praznovanj, sta vsaj božič in velika noč trdno umeščena v naše koledarje. In vendar le malo vemo o zgodovini teh praznikov, ki tako samoumevno delijo naše leto. Na tokratno velikonočno nedeljo bomo torej oddajo Sledi časa posvetili zgodovini praznovanja največjega krščanskega praznika. Kdaj se praznovanje velike noči sploh začelo? Kako se je spreminjalo potem, ko je krščanstvo iz preganjane postalo najprej priznana in nato zapovedana religija Rimskega cesarstva? Kako so se tradicije praznovanja razlikovale v vzhodnem in v zahodnem krščanstvu, ki sta se z veliko shizmo v 11. stoletju tudi uradno ločila na katoliško in pravoslavno cerkev? Zakaj ti dve veji krščanstva velike noči sploh ne praznujeta na isti dan in kako se razlikujejo vsebinski poudarki v njunih liturgijah? Kako je z veliko nočjo v protestantizmu ter kakšno mesto ima v današnjih, sekulariziranih družbah? To so nekatera od vprašanj, o katerih sta za tokratne Sledi časa razmišljala teolog in duhovnik dr. Bogdan Dolenc ter teolog, rusist in zgodovinar dr. Simon Malmenvall, oba z ljubljanske Teološke fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Verjetno ne bi bilo pregrobo reči, da danes le malo časa in energije posvečamo pojmu duha. Ta kratka in enigmatična beseda, ki je skozi zgodovino obsedala generacije in generacije filozofov in mislecev, je že več ko stoletje umaknjena bolj ali manj le v religijske razprave ali pa si jo prisvajajo kakšna instantna »new age« oziroma novodobna gibanja. In če filozofsko razmišljanje o duhu v tem hitrem in materialnih skrbi polnem svetu kdaj še uspe zaiti v javnost, potem večinoma nismo priča burnim razpravam o naravi duha, kjer bi se kresala temeljito izdelana mnenja in teorije, ampak se prejkone pogovarjamo predvsem, kako so ta pojem razumeli kakšni od mnogih velikih mislecev v preteklosti. No, čeprav se bomo tudi v današnji Ars humani dotaknili nekaj zgodovine filozofskih pojmovanj duha, pa se bomo naslednjo uro osredotočali na nekaj še boj zanimivega: in sicer na vprašanje, kako o duhu razmišljati danes, ko vendarle živimo v neki zelo specifični družbi, zaznamovani s hitrim znanstvenim razvojem, kapitalistično ekonomsko ureditvijo in vedno bolj individualiziranimi odnosi - ravno tej družbi torej, ki je spraševanje o duhu potisnila na samo obrobje. Kako v današnjem svetu misliti duha in zakaj je to sploh potrebno, bomo ob njegovi najnovejši knjigi govorili s filozofom dr. Andrejem Uletom, ki je do upokojitve predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, nedavno pa je pri Slovenski Matici izdal knjigo z naslovom O naravi duha. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Z dr. Irene Mislej o argentinski zgodovini, polni barakarskih naselij, bogatih veleposestnikov, gospodarskih razcvetov in kriz ter vojaških udarov in gverilskih bojev, pa tudi najrazličnejših usod tja izseljenih Slovencev
Dr. Irene Mislej se je malo po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, ki so tja pobegnili pred fašizmom. V obratu zgodovine se je sama čez trideset let od tam zaradi vojaške diktature izselila v takrat še jugoslovansko republiko Slovenijo, kjer je večino svojega življenja posvetila raziskovanju in razstavam naših izseljenskih umetnikov ter zgodovini izseljenstva, skoraj 18 let pa je vodila Pilonovo galerijo v Ajdovščini, ki je postala znana ne le po svojih razstavah, ampak tudi po družabnih dogodkih, polnih dobrega vina in hrane. O svojem življenju - ki ga verjetno najbolj zaznamuje neuničljiva radovednost - Irene Mislej pripoveduje skoraj tako poglobljeno in napeto, kot pripoveduje mnogokrat izredno nenavadne zgodbe slovenskih izseljenih umetnikov in piscev, ki jih je tako vneto preučevala in ji ne dajo miru niti po upokojitvi. Razkošje v glavi je pripravila Alja Zore.
Z dr. Lucijo Čok o tem, kako se raznolika zgodovina Slovenske Istre odraža v tamkajšnji tradicionalni kuhinji
Eseji s potovanja znamenitega poljskega novinarja in pisatelja po prostranstvih Sovjetske zveze v zadnjih letih njenega vedno bolj krhkega obstoja
Človek z motorno žago, ki se dere, da bo posekal državne inštitucije in prepovedal splav; človek, ki rohni proti levičarjem, ki so zanj kar vsi po vrsti komunisti; človek, ki se označuje za anarho-kapitalista in zagovarja radikalno džunglo prostega trga, državo pa bi skrčil samo na vojsko, policijo in sodstvo; človek, ki hoče ukiniti centralno banko in lokalno valuto druge največje države južne Amerike ter v njej uvesti dolar, svojim sodržavljanom pa popolnoma odkrito in grobo napoveduje šok terapijo - to ni izmišljeni lik ekscentričnega norega profesorja, ampak legitimno izvoljeni novi argentinski predsednik Javier Milei, ki je decembra nastopil svoj štiriletni mandat. Kaj torej pričakovati od tega ekstravagantnega voditelja? Kako resno jemlje svoje ideje in kako uspešen je lahko pri dejanski uresničitvi politik, ki naj bi po njegovem rešile več kot 200-odstotno letno inflacijo ter hudo zadolženost Argentine? Kaj bodo uvedbe teh politik pomenile za tamkajšnje prebivalstvo, med katerim že tako in tako več kot 40 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine? Kakšne bodo zunanjepolitične posledice predsedovanja Mileia, ki javno prisega zvestobo Izraelu in Združenim državam, Kitajsko in Brazilijo, ki sta daleč največja argentinska trgovinska partnerja, pa označuje za sovražnika? Ter, nenazadnje - kaj vse je šlo v Argentini narobe v preteklih desetletjih, da ima nekdaj ena najbogatejših držav na svetu danes tako velike težave in se je pripravljena prepustiti revolucionarni retoriki samooklicanega anarho-kapitalista? Ta vprašanja, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, so nas v preteklem tednu zaposlovala v pogovoru za oddajo Intelekta, ki vam ga v ponovno poslušanje ponujamo v današnjem Studiu ob 17-ih. Gostje pred mikrofonom so: dr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej, nekdanji novinar, poslovnež in politik, ki že 60 let živi v Braziliji, novinar ter dolgoletni dopisnik iz Latinske Amerike Tone Hočevar ter še en novinarski kolega, ki redno potuje v Južno Ameriko in je bil ravno pred jesenskim volitvami tudi v Argentini, zunanjepolitični komentator Branko Soban. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Z dr. Alojzom Ihanom o kulturni zgodovini kužnih bolezni
Od preučevanja konkretnih poslov jugoslovanskih podjetij v deželah v razvoju do raziskav delovanja trancnacionalnih podjetij in mednarodne ekonomije nasploh
Kaj bi lahko drugi največji južnoameriški državi prinesla izvolitev ekscentričnega samooklicanega anarhokapitalista Javierja Mileia, ki namerava hudo gospodarsko krizo rešiti z obsežno privatizacijo, krčenjem države in ukinitvijo lokalne valute?
Kaj se je resnično dogajalo v vojnem in povojnem času na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji ter zakaj so ti tragični dogodki v zadnjih desetletjih postali tako privlačna snov za od zgodovinskih dejstev vedno bolj oddaljeno italijansko politično propagando?
Z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom o tem, kako je opera v 19. stoletju postala osrednja in množično obiskana umetniška zvrst, kako so se skozi to spreminjale njene značilnosti ter kakšno vlogo je igrala v takratni družbi
»V preteklosti je bil na prvem mestu človek, v prihodnosti mora biti na prvem mestu sistem.«
»V domišljiji severa je Sredozemlje kraj, od katerega pričakujete, da bo »razprl okno« užitkarskega, erotičnega, čutnega ali - v najbolj prizemljenem primeru - alkoholnega osvobajanja. Za nekaj generacij Evropejcev je Sredozemlje bilo in ostalo nekaj kot Polinezija za Gauguina: kraj, kjer se ljudje neovirano sprehajajo goli, kjer za srečo potrebujete le toplo sonce in pest smokev, kraj, kjer se svoboda telesa sreča s filozofijo, starodavno modrostjo in omiko.« Tako se glasi eden od začetnih odlomkov Knjige o jugu, zbirke esejev hrvaškega kolumnista, filmskega kritika in pisatelja Jurice Pavičića. Če nas avtor že na samem začetku seznani s poetično in idealizirano predstavo juga, pa v resnici Sredozemlje opisuje kot vse kaj drugega: kot kompleksen prostor, pol nasprotij in paradoksov, prostor, v katerem je sicer res na kopico lepih pokrajin in antičnih ostankov, ampak tudi neživljenjsko gosto pozidanih obal, propadajoče ekonomije in odsotnosti perspektiv; prostor s kompleksno in burno zgodovino, ki je večkrat močno zarezala v življenje tamkajšnjih ljudi; prostor propadlih tovarn in brezupne prepuščenosti v naprej na propad obsojenemu množičnemu turizmu. O neenoznačnem Mediteranu, kakršnega Jurica Pavičić zariše v Knjigi o jugu, ki je nedavno izšla pri Cankarjevi založbi, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko besedila Sonjo Polanc.
Vse odkar so postale vodilna geopolitična sila, skušamo po vsem svetu razumeti ne le zunanjo politiko, ampak tudi notranje dogajanje v Združenih državah. Če nam pri tem lahko pomagajo sociologi in politologi današnjega časa, pa je toliko bolj nenavadno, da nam odličen vpogled v notranja protislovja ameriške družbe lahko ponudi tudi pisanje pisatelja, ki se je pred več kot 100 leti v Združene države preselil iz naših krajev. V tokratni Ars humani se bomo zato Združenim državam približali prav skozi heterogeno zbirko avtobiografskih utrinkov, misli, esejev in opazovanj Louisa Adamiča, naslovljeno Moja Amerika: 1928-1938, ki je v dveh zvezkih nedavno izšla pri založbi Sophia. Kako je Adamič videl ameriško družbo v 30-ih letih preteklega stoletja - ko so se spričo velike ekonomske krize vse tamkajšnje rasne, razredne in politične napetosti izrisale še močneje kot prej - bomo govorili s prevajalko Moje Amerike, novinarko Kristino Božič ter piscema spremnih besed k Adamičevemu delu, asistentom na Oddelku za kulturno zgodovino Fakultete na humanistiko Univerze v Novi Gorici dr. Milanom Mrđenovićem ter literarnim zgodovinarjem Blažem Gselmanom. Oddajo je pripravila Alja Zore.
O protislovjih meritokratične družbe, kot jih razriva satirična distopija znamenitega sociologa Michaela Younga, v kateri prav vsakdo v družbi zaseda mesto, ki mu pripada po sposobnostih in trudu
