Pogovor z dr. Matejo Habinc o zgodovini krašenja grobov.
Pokopi v žarah so v Sloveniji tako pogosti zaradi praktičnosti in cene
Je obiskovanje pokojnikov na pokopališču že starodavna navada ali ali novodobna obsesija? O nastanku in razvoju pokopališč veliko izvemo v knjigi “Gresta v nedeljo popoldne na pokopališče?” avtorice dr. Mateje Habinc, docentke za etnologijo Slovencev na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo. Včasih so “svoje” mrtve skrivali oz. varovali pred živalmi in ljudmi, Rimljani so trupla sprva upepeljevali in njihove ostanke pokopavali zunaj naselbin in mestnih obzidij ob mestnih vpadnicah, Slovani, ki so manistično verjeli, da se po smrti duša loči od telesa in odleti iz njega kot ptica, pa so mrtve pokopavali v žarah, pozneje pa so se uveljavili tudi skeletni pokopi na grobiščih, pod gomilami ter celo v hišah pod pragi. S krščanstvom se je uveljavilo, da so pokopališča edini prostor za pokop mrtvih zaradi zemlje, ki je tam blagoslovljena. In kako dolgo že obiskujemo svoje pokojnike na pokopališčih, od kdaj krasimo grobove? O tem v pogovoru z dr. Matejo Habinc.
“Ko prideš v tuji kraj, si je dobro pogledati tržnico, cerkev in pokopališče, da vidiš, kako tam ljudje živijo.”
Individualizacija grobov se je začela pri plemičih in se skozi stoletja širila prek manj bogatih k revežem, ki si je nekoč niso mogli privoščiti. Individualizacija pomeni, da je treba pustiti materialni ali nematerialni vtis o sebi z oblikovanjem groba, z napisi, fotografijami in okrasjem, ki ga živi prinašajo na grobove. Na množice se je to razširilo s potrošništvo že od 50-tih in 60-tih let naprej, na široko pa se je to razmahnilo v 90-tih letih.
“Ko gremo v dneh okoli 1. novembra na pokopališče, vidimo, da se obsedenost z okrasjem in svečami na grobovih ni nič spremenila, kljub temu, da opažamo veliko izjavljanja o tem, da letos ne bomo prižgali nobene sveče ali pa samo eno. Nekako se počutimo dolžne, da povemo, da smo osveščeni, da ravnamo drugače kot večina, v praksi pa tega ni opaziti.”
Nastanek pokopališč za hišne ljubljenčke je odraz življenja samega, ki nam veliko pove o percepciji vsakega posameznika, kaj je zanj pomembno – krog bližnjih se je razširil na hišne ljubljenčke, kar nam veliko pove o življenju, o umeščenosti, pripadnosti in medsebojni pripradnosti.
