Danes, drugega februarja, obhajamo praznik Jezusovega darovanja, rečemo mu tudi svečnica. Razlago praznika najdemo že v evangelijih. Po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako očistiti. Tudi Marija, Kristusova mati, se je podredila temu predpisu. Kristjani verujemo, da je Jezusa spočela in rodila deviško, to pomeni, da ji obred očiščevanja ne bi bil potreben. Toda kljub temu izpolni črko postave.

V kontekstu današnjega dogodka – Marijinega očiščevanja – srečamo v Lukovem evangeliju starčka Simeona. Ta je namreč v videnju spoznal, kdo je Dete, ki ga pestuje mlada žena. Pristopil je k njej, otroka vzel v naročje in spregovoril znane besede: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov, luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.« Kristus, ki je prišel na svet, sveti, razsvetljuje.

Na ta dan blagoslavljamo sveče. Hrepenenje po svetlobi, luči je eno temeljnih hrepenenj človeka. Cerkev je uvedla na ta dan blagoslov sveč in procesije z gorečimi svečami. V tem obredu je »luč« prispodoba Mesija, ki razsvetljuje človeštvo, mu razodeva smisel sveta in življenja.

Ob današnjem prazniku lahko upravičeno rečemo, da smo razsvetljeni. Pojem bi lahko razširili in rekli, kjer je dobrota, ljubezen, plemenitost, tam je svetloba, luč. V pogovornem jeziku radi rečemo, da se kdaj komu oči zaiskrijo, v njih vidimo posebno svetlobo, luč. V življenju sem se iz oči v oči srečal z velikima človekoma, ki sta »izžarevala« posebno svetlobo. To sta bila sveti papež Janez Pavel II. in taizéjski brat Roger. Njun pogled se mi je vtisnil globoko v srce. Pogled, ki se ne ustavi samo pri očeh, ampak odplava v skrivnostne globine.

Sprejmimo luč, bodimo luč. Ob današnjem prazniku mi odmeva misel, ki pravi: »Več svetlobe, ki jo boste spustili vase, svetlejši bo postal svet, v katerem živite.« Naj bo današnji dan, naj bo naše življenje polno svetlobe.


Andrej Šegula