Ob retrospektivni razstavi enega ključnih protagonistov naše likovne umetnosti po drugi svetovni vojni skušamo dognati, kaj nam pravzaprav sporoča Makučev obsežen opus grafik, slik, tapiserij in plastik?
Vol na polju, ptica na strehi, vol na strehi, ptica v letu … Kamorkoli pogledamo, če te dni obiščemo Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, povsod vidimo vole in ptice. Težki kot jesenska zemlja ali lahni kot poletna sapa zrejo v nas s platen, lesonitnih plošč, keramičnih krožnikov, tapiserij in drobnih lističev papirja. To seveda pomeni, kot so najbrž že uganili ljubitelji slovenske likovne umetnosti, da si je v dolenjskem umetnostnem hramu ta hip mogoče ogledati retrospektivno razstavo Vladimirja Makuca, nespornega velikana našega likovnega modernizma.
Dolgih sedem desetletij ustvarjanja umetnika, ki se je rodil leta 1925 v Solkanu, že leta 1979 prejel veliko Prešernovo nagrado in se kak mesec po 91. rojstnem dnevu poslovil pred šestimi leti, je zdaj strnjenih tako, da razstava obiskovalke in obiskovalca sicer ne izčrpa s preobilico vtisov in podatkov, a v šestih obvladljivih razstavnih prostorih vendarle evokativno predstavi vijugasto razvojno pot, ki jo je od realističnih avtoportretov iz štiridesetih let prejšnjega stoletja do rahlo mističnih podob brezbrežnega kozmosa prehodila Makučeva ustvarjalnost. A zakaj voli in zakaj ptice? Kako razumeti ta motiva, ki – to je vtis, ki se mu pač ni mogoče ogniti – iz ene umetnikove iteracije v drugo preraščata v skrivnostna simbola ne le Makučeve lastne ampak nemara že kar vse slovenske povojne umetnosti? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Miho Colnerja, kustosa, ki je postavil pričujočo Makučevo razstavo v Galeriji Božidarja Jakca.
foto: Vladimir Makuc - Istrski pašnik, 1959, izrez (Galerija Božidarja Jakca)
