To pomlad mineva 70 let od rojstva velikega novosadskega kantavtorja, čigar umetnost je, nedotaknjena, preživela tudi krvavi razpad jugoslovanske države
Ko je Đorđe Balašević februarja 2021 izgubil bitko s covidom, so pri enem izmed srbskih časopisov lucidno zapisali, da je z odhodom velikega novosadskega kantavtorja Jugoslavija umrla še v drugo. Treba je reči, da novinarji takrat niso prav nič pretiravali; ko se je namreč razvedelo, da se je Balašević pridružil svojemu dedu pri oranju nebeških njiv, so na ulice mest od Ljubljane do Skopja stopili njegovi užaloščeni oboževalci, da bi skupaj še zadnjič zapeli pesmi, ki so, zimzelene, očitno preživele in za svetlobna leta presegle vse razprtije, vse mednacionalno sovraštvo, vse trpljenje, vse potoke krvi, ki so, kot vemo, tako tragično obeležili prvo smrt skupne države.
Kako neki je Balaševiću to uspelo? O čem je pisal in kako je svoje pesmi navsezadnje pel, da v živo zadevajo Slovence in Makedonce, Srbe in Hrvate, Črnogorce in Bosance? Sploh pa: kaj ne bi mogli reči, da je tisto najboljše, kar je rajnka Jugoslavija premogla, pravzaprav še vedno živo navzoče na njegovih ploščah? – Ker bi, ko bi bil še vedno z nami, Balašević na pomlad leta 2023 praznoval sedemdesetletnico, smo si v tokratnem Kulturnem fokusu zadali nalogo, poiskati odgovore na ta vprašanja. Pri tem nam je pomagal eden naših najboljših poznavalcev kantavtorstva nasploh in Balaševića posebej, urednik pri založbi Beletrina in publicist, Andraž Gombač.
foto: Đorđe Balašević v puljski Areni, 4. 8. 2016 (Andraž Gombač, objavljeno z avtorjevim dovoljenjem)
