Večina držav se strinja s prepovedjo mučenja, toda po drugi strani jih večina občasno ali sistematično to počne
Nikogar ne bi smeli mučiti ali z njim okrutno, nečloveško ali ponižujoče ravnati ali ga kaznovati, pravi peti člen Splošne deklaracije človekovih pravic. Prepoved mučenja še natančneje opredeljuje Konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ki jo je podprlo kar 164 držav. Tako visoka stopnja soglasja daje tej mednarodni normi pomemben vidik univerzalnosti. Pa vendar, Amnesty International ugotavlja, da sistematično ali občasno izvajajo mučenje v kar 144 državah, tudi demokratičnih, po vseh celinah.
Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 v Združenih državah Amerike je številne med njimi okužilo upravičevanje mučenja s tako imenovano vojno proti terorizmu. Nekdanja direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon:
»Seveda so Združene države Amerike najbolj klasičen primer, tam so najvišji politiki in pravosodni uslužbenci zagovarjali stališče, da je mučenje dovoljeno, če lahko s tem pridobijo ali vsaj domnevajo, da bodo pridobili podatke, ki so pomembni za nacionalno varnost. Vemo pa, da so to doktrino potem tudi zlorabljali, da so v resnici v Gvantanamu zapirali ljudi na podlagi popolnoma neutemeljenih obtožb. Potem so uporabljali te metode tudi zoper njih, pa prav tako niso dobili nič, torej je bila metoda zelo sporna.«
»Vsi tisti, ki zagovarjajo upravičenost mučenja osumljencev zato, da bi rešili življenja, bi morali premisliti, koliko novih teroristov bodo takšne očitne kršitve človekovih pravic pomagale rekrutirati v prihodnosti,«
je ob mednarodnem dnevu podpore žrtvam mučenja pred desetimi leti opozoril generalni sekretar Sveta Evrope Terry Davis. Nekdanja direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon pa poudarja:
»Tudi če bi od človeka dobil prave podatke, je ideja tega, da državni aparat muči posameznika, že sama po sebi sprevržena zaradi dostojanstva vsakega posameznika, ne glede na to, kaj je storil. Obstajajo kazni, ki so še vedno v skladu s človekovim dostojanstvom, in takšne lahko doletijo te ljudi.«
Popolno prepoved mučenja je potrdila razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Saadi proti Italiji. Generalni sekretar Sveta Evrope Terry Davis je takrat izjavil:
»Ta sodba predstavlja precedenčni primer, saj se je na stran italijanske vlade postavilo še nekaj držav članic Sveta Evrope, ki so zagovarjale bolj prožno interpretacijo prepovedi mučenja v povezavi z bojem proti terorizmu. Bile so nedvoumno zavrnjene. Prepoved mučenja ostaja popolna. Vlade ne le da ne smejo mučiti, ne smejo niti omogočiti vrzeli v zakonu, ki bi omogočale izročanje osumljencev državam, v katerih je nevarnost mučenja velika. Sklep Evropskega sodišča za človekove pravice nosi pomembno sporočilo za vse evropske vlade, da se moramo nepopustljivo bojevati proti terorizmu, toda v skladu z zakonom.«
