Slovenski liberalni prvak
Za napredek kmetijskega šolstva
Libreto za Pohujšanje v dolini Šentflorjanski
Politik in novinar Albert Kramer je filozofijo in pravo študiral v Gradcu in v Pragi in tam tudi doktoriral iz prava. Na novinarskem področju je bil leta 1920 soustanovitelj liberalnega časopisa "Jutro" in nato njegov direktor do leta 1943. Svojo politično pot je začel že pred letom 1914 kot eden izmed voditeljev liberalne narodnoradikalne mladine, štiri leta pozneje pa je bil med ustanovitelji liberalne Jugoslovanske demokratske stranke. Decembra leta 1918 je v prvi jugoslovanski vladi postal minister za konstituanto in izenačenje zakonov, v naslednjih vladah pa je bil minister za trgovino in industrijo, minister za zgradbe, za javna dela ter minister brez listnice. Od leta 1929 je bil nesporni slovenski liberalni prvak. Bil je odločen zagovornik jugoslovanskega nacionalnega integralizma in centralistične državne ureditve. Albert Kramer se je rodil pred 140 leti (1882.) v Trbovljah.
Živinorejskega strokovnjaka in šolnika Franceta Werniga je po šolanju na Češkem Narodna vlada Slovenije leta 1919 poslala v Velikovec. Tam je na kmetijski šoli vodil strokovne tečaje, po vrnitvi v Slovenijo pa je najprej poučeval na vinarski in srednji kmetijski šoli v Mariboru, nato pa je delal na banski upravi v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bil med drugim ravnatelj in predavatelj strokovnih predmetov na novi slovenski kmetijski šoli v Podravljah blizu Beljaka. France Wernig je napisal več sto strokovnih in poljudnih člankov, največ o vinogradništvu, živinoreji, planšarstvu in izboljšanju posameznih lastnosti slovenskih avtohtonih pasem goveda, ovc in kokoši. France Wernig se je rodil leta 1894 v Kočuhi pri Šmarjeti v Rožu na Koroškem.
Skladatelj in pedagog Mihovil Logar je po študiju na praški glasbeni akademiji leta 1927 prispel v Beograd in začel delovati kot profesor v glasbeni šoli – sedanji glasbeni šoli Mokranjac. Po drugi svetovni vojni je bil leta 1955 izbran za rednega profesorja kompozicije na glasbeni akademiji v Beogradu; tam je ostal do leta 1972. Že pred vojno – leta 1938 – je napisal libreto za farso Pohujšanje v dolini Šentflorjanski po Cankarjevi predlogi. Pripadal je tako imenovani praški šoli kompozicije, ki je imela pomemben vpliv na glasbeni razvoj v nekdanjem jugoslovanskem prostoru. Ustvaril je približno 200 različnih del, njegova »Pesem Beogradu« pa je bila desetletja avizo informativnih oddaj nekdanje Radiotelevizije Beograd.
Odprava Planinske zveze Slovenije pod vodstvom Aleša Kunaverja je 6. oktobra 1975 po prvenstveni smeri preplezala južno steno 8463 metrov visokega Makaluja – pete najvišje gore sveta – in s tem dosežkom postavila tedanjo Jugoslavijo oziroma Slovenijo na seznam himalajskih uspešnic. To je bil prvi slovenski vzpon na katerega izmed osemtisočakov. Vrh je doseglo sedem alpinistov: 6. oktobra Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon (brez uporabe dodatnega kisika, to je bil tedaj svetovni višinski rekord), 8. oktobra Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, 10. oktobra Viki Grošelj in Ivč Kotnik ter dan pozneje še Janez Dovžan. Prvenstveni vzpon na Makalu je pomenil dokončen prodor slovenskega alpinizma v svetovni alpinistični vrh. To je bila namreč šele tretja preplezana stena v Himalaji. Uspeh je vzbudil veliko pozornost; predsednik Tito je alpiniste odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo, saj je himalajizem v svoj krog prvič uvrstil tudi Jugoslavijo.
