Narodni buditelj Pohorja in Dravske doline
Junak bojev za severno mejo
Praprotnice in cvetnice slovenskega ozemlja
Sporazumi, ki so potrdili zahodno državno mejo
Leta 1817 se je na Smolniku nad Rušami rodil kmet in narodni buditelj Davorin Grizold. Že pred letom 1848 se je, čeprav je bil samouk, ki je poleg maternega jezika govoril še nemško ter bral v cirilici, izkazal za spretnega govornika, književnika in pevca. Iz domačega kraja je pošiljal svoje pesmi v Drobtinice, slovenski zbornik poljudnega branja. Ustanovil jih je Anton Martin Slomšek, dve leti je bil tudi njihov urednik. Sprva so izhajale v Gradcu, pozneje pa v Mariboru in Ljubljani. Grizold je dopisoval tudi v Einspielerjev časopis Slovenec. Ob kaplanu Matiji Wurzerju in smolniškem sosedu Luki Hlebu je bil leta 1865 med ustanovitelji Bralnega društva v Rušah, sicer pa Grizold in Hleb veljata za pionirja prebujanja slovenske narodne zavesti na Pohorju in v Dravski dolini. Žal je vso pisno zapuščino Davorina Grizolda uničil požar, ki je zajel njegovo domačo hišo.
Leta 1894 se je v Hruševcu pri Šentjurju kot peti od devetih otrok v družini železniškega čuvaja rodil častnik, borec za severno mejo in pesnik Franjo Malgaj. Na nižji gimnaziji v Celju je bil član dijaškega društva Kondor in sodelavec lista Savinja. Dijake je k pisanju spodbujal častnik Rudolf Maister, ki je tedaj služboval v Celju. Končal je šolo za rezervne častnike in se med prvo svetovno vojno v 87. pehotnem polku bojeval na soški in tirolski fronti. Zaslovel je, ko je s še 18-imi soborci slovenskega rodu na Tirolskem zavzel strateško pomembno italijansko postojanko Monte Zabeo. Tam si je prislužil zlato medaljo za pogum, eno najpomembnejših vojnih priznanj, kar jih je lahko dobil nižji častnik v avstro-ogrski armadi. Po prevratu je 6. novembra 1918 s skupino prostovoljcev iz Celja odšel na Koroško ter zasedel Mežiško dolino do Dravograda. Konec novembra je Malgaj zasedel še Pliberk in Velikovec. Med avstrijsko ofenzivo maja 1919 se je smrtno ponesrečil z zataknjeno ročno bombo pri Tolstem vrhu v bližini Raven na Koroškem. Na kraju, na katerem je padel, je bil leta 1924 odkrit spomenik; 1941 so ga nacisti podrli, po vojni pa je bil obnovljen in leta 2010 prestavljen na ustreznejšo lokacijo. Lastnosti mladega častnika Franja Malgaja je v romanu Požganica opisal Prežihov Voranc.
Leta 1920 se je v Zgornjem Tuhinju rodil botanik Ernest Mayer. Študiral je v Ljubljani in leta 1946 doktoriral na Dunaju. Bil je profesor botanike na biotehniški fakulteti v Ljubljani, leta 1978 pa je postal znanstveni svetnik na biološkem inštitutu Jovana Hadžija pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Že na začetku svojega delovanja je razširil raziskave z ožje domovine na območje Balkanskega polotoka, saj je menil, da je ta del Evrope odprta knjiga za botanične vede. Raziskoval je floristiko, rastlinsko sistematiko ter fitogeografijo praprotnic in semenk. *Posnetek Leta 1952 je Ernest Mayer objavil temeljno delo novejše slovenske floristike "Seznam praprotnic in cvetnic slovenskega ozemlja", z načrtnim zbiranjem rastlin pa je med drugim utemeljil uspešen razvoj herbarijske zbirke ljubljanske univerze.
10. novembra 1975 so bili v kraju Osimo di san Pietro v bližini Ancone podpisani jugoslovansko-italijanski sporazúmi o reševanju mejnih vprašanj in pospeševanju gospodarskega sodelovanja, znani kot Osimski sporazúmi. Pred sklenitvijo se je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja v Evropi začelo popuščanje napetosti med Vzhodom in Zahodom ter se končalo z ustanovitvijo Konference o evropski varnosti in sodelovanju, predhodnice današnje Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, in podpisom Helsinške listine julija 1975. Ta je med drugim določala, da se meje v Evropi ne smejo spreminjati s silo. V začetku so bila pogajanja med Italijo in takratno Jugoslavijo izvedena ob pomoči posebnih pooblaščencev, Eugenia Colomba in avgusta letos umrlega Borisa Šnuderla. Začela so se leta 1974. Colombo in Šnuderl sta se shajala tajno, pogosto kar na Šnuderlovem domu. Za ta pogajanja so poleg obeh zunanjih ministrov sprva vedeli le najvišji politiki na obeh straneh in prav tak način dela je na koncu tudi omogočil uspešen izid pogajanj in podpise sporazumov. V začetku so tajna pogajanja med Italijo in Jugoslavijo potekala prek posebnih pooblaščencev, Eugenia Colomba in avgusta lani umrlega Borisa Šnuderla. Junija 1975 so se nato v Strunjanu začela uradna diplomatska pogajanja državnih delegacij, končala pa so se s parafiranjem meddržavnega sporazuma. Z ratifikacijo v obeh parlamentih so sporazumi začeli veljati oktobra 1977. Po slovenski osamosvojitvi sta Republika Slovenija in Republika Italija potrdili, da sporazúmi še naprej veljajo. Veljavnost sta ratificirala tudi oba parlamenta, diplomatski noti o tem pa sta bili izmenjani 31. julija pred 30imi leti (1992).
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
