»Slovenia« iz pisma Valentinu Vodniku
Do celovite osebnosti ob pomoči kulturne pedagogike
Eden pionirjev slovenskih odprav v Himalajo
Naše največje obmorsko turistično središče Portorož se v pisnih virih prvič omenja leta 1202, naslednja zgodovinska listina - hrani jo piranski arhiv - pa nosi datum 13. november 1423. Z njo se je piranski bančnik, Jud Samuel, odrekel lastništvu nad dvema vinogradoma. Portorož je imel v zgodovini več imen, med drugim Sancta Maria delle Rose - verjetno po tamkajšnji cerkvici - in Porto Rose, Rožni zaliv. Njegov razcvet se je začel v prvih letih 20. stoletja z dograditvijo hotela Palace, takrat največjega in najrazkošnejšega hotela na severnem Jadranu. Imel je blatne kopeli in bazen s slanico, zgradili pa so tudi igralnico. Leta 1909 so Portorož za nekaj let s trolejbusom povezali s Piranom, tri leta pozneje pa je skozi ta turistični kraj začel voziti tramvaj; proga je potekala od Lucije do Pirana.
Pisatelj razsvetljenec Janez Nepomuk Primic je leta 1811 dal pobudo za ustanovitev stolice slovenskega jezika na graškem liceju in postal tudi tamkajšnji profesor. Prav Primic je prvi zapisal najstarejšo doslej znano besedo »Slovenia« sicer v pismu Valentinu Vodniku 13. novembra 1810. Zelo verjetno je, da se je to ime za etnični prostor v Vodnikovem krogu pojavilo že prej, vendar v strokovnih krogih starejše omembe »Slovenie« še niso znane. Novi izraz se je postopno uveljavljal. Štiri leta pozneje mu je Primic v nemški obliki Slovenien priskrbel tudi prvo prostorsko definicijo. Družbena paradigma, v kateri je ključni steber kolektivne identitete postala etnična in jezikovna pripadnost, se je na simbolni ravni dokončno uveljavila z objavo pesmi Jovana Vesela - Koseskega Slovenja presvetlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu pervimu, ki je bila objavljena v Novicah 4. septembra 1844. Sicer pa se Slovenija kot oznaka za etnični prostor pojavlja že od srednjega veka pa vse do konca 16. stoletja.
Pedagog Stanko Gogala je leta 1925 v Ljubljani doktoriral iz filozofije in nato poučeval na učiteljišču. Ker mu tedanji režim ni zaupal, ni dobil namestitve na univerzi, čeprav je objavil že veliko znanstvenih del. Leta 1933 je postal le “privatni docent” – to je pomenilo, da je smel kot srednješolski profesor brezplačno poučevati na fakulteti. Univerzitetni učitelj je postal šele po drugi svetovni vojni, leta 1959 pa je bil izvoljen za rednega profesorja pedagogike na filozofski fakulteti; bil je tudi njen dekan. Napisal je več strokovnih knjig ter pri svojem delu razvijal najboljše značilnosti kulturne pedagogike, za katero velja, da je vzgojni proces kulturni proces, preraščanje objektivnega duha v subjektivno kulturnost mladega človeka, ki tako postaja osebnost. Stanko Gogala se je rodil na današnji dan leta 1901 v Kranju.
Alpinist, gorski reševalec in vodnik Stane Belak - Šrauf je bil vzgojitelj alpinističnih rodov, pisec člankov in soavtor več knjig. Opravil je več kot 1200 alpinističnih vzponov v slovenskih in tujih gorah v vseh letnih časih, med njimi šestdeset vrhunskih, ter se kot član in vodja udeležil številnih odprav na Himalajo. *Posnetek Napisal je tudi avtobiografsko delo “Veliki dnevi”, ki je izšlo posmrtno leta 1997. Za svoje izjemne uspehe je prejel veliko priznanj, od častne listine Planinske zveze Slovenije, Bloudkove nagrade in plakete ter Ziherlove plakete do znaka za zasluge za narod. Rodil se je leta 1940 v Ljubljani.
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
