Davčni uslužbenec in njegova astronomska opazovalnica

Profesorica za dramsko igro in umetniško besedo

Rudarski in pravni strokovnjak

Ivan Tomec je kot davčni uslužbenec delal v Ljubljani in drugod po Sloveniji. Leta 1918 si je v Kamniku uredil astronomsko opazovalnico, od leta 1935 pa jo je imel v Ljubljani. Na podlagi dolgoletnih opazovanj Sonca je sklepal, da so geomagnetni pojavi, vremenske ujme in potresi na Zemlji v vzročni zvezi s številom njegovih peg, njihovo obsežnostjo in gibanjem. Objavil je veliko poljudnih člankov, nekaj strokovnih razprav in tri knjige. Ivan Tomec se je rodil leta 1880 v Fari na Blokah.

 

Leta 1881 se je v Kamniku rodila gledališka igralka, režiserka in pedagoginja Frančiška Ksavera Marija Eppich, po poroki baronica von Osten Sacken, znana predvsem po umetniškem imenu Marija Vera.  Študirala je na konservatoriju za glasbeno in gledališko umetnost na Dunaju ter si prva izmed vseh slovenskih igralcev in igralk pridobila formalno gledališko izobrazbo. Najprej je nastopala v Zürichu, Berlinu in drugih nemških mestih. Leta 1913 je prvič igrala tudi v filmu. Po prvi svetovni vojni je najprej nastopala v Novem Sadu in Beogradu, od leta 1923 pa je bila članica Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Tu je pozneje postala tudi prva redna profesorica za dramsko igro in umetniško besedo na akademiji za igralsko umetnost. Kot igralka je izkušnje iz velikega sveta povezala z domačim izročilom in sodobnostjo, vendar je pri tem ohranila značilnosti svojega visokega, psihološko poglobljenega sloga. Marija Vera velja za tragedinjo z izostrenim čutom za velikopotezno kompozicijo in izredno skrbjo za kultivirano dikcijo. Za svoje umetniško delo je leta 1951 prejela Prešernovo nagrado.

 

Za razvoj študija rudarstva na ljubljanski univerzi je zelo pomemben rudarski in pravni strokovnjak Igo Pehani. Po študiju prava na Dunaju in rudarstva v Leobnu je bil najprej zaposlen v avstrijskih rudnikih, po prvi svetovni vojni pa v Hrastniku. Leta 1921 je postal honorarni predavatelj za rudarsko pravo na ljubljanski tehniški in pravni fakulteti, od leta 1929 pa je predaval tudi tehnično rudarstvo. Z njegovim prihodom je rudarski oddelek razširil svojo pedagoško dejavnost z dveh nepopolnih kateder na pet temeljnih kateder študija rudarstva. Igo Pehani se je rodil leta 1886 v Topuskem na Hrvaškem.

 

22-letni bančni uslužbenec Ralph Churches iz Adelaide je junija 1940 stopil v avstralsko vojsko in bil s svojo enoto poslan na bojišče v Grčijo. Tam je bil maja 1941 ujet in skupaj s stotnijo tovarišev poslan v ujetniško taborišče v Mariboru. Kmalu se je naučil nemščine in postal tolmač poveljnika taborišča,  v katerem so vladale neznosne razmere, še posebno nečloveško so nacisti ravnali s sovjetskimi  ujetniki. Avgusta 1944 je med delom ob popravilu železniške proge v Dravski dolini navezal stike s pohorskimi partizani.  30. avgusta je z delovišča pobegnilo sedem ujetnikov, naslednji dan pa so skupaj z borci Šercerjeve brigade slovenske partizanske vojske v bližini železniške postaje Ruta osvobodili preostalih 80 britanskih, avstralskih in novozelandskih vojnih ujetnikov. Skupina se je umaknila na Pohorje, tam pa se ji je pridružilo še devet britanskih in deset francoskih vojnih ujetnikov, ki so delali na bližnjih kmetijah. Partizani so jih po skrivnih poteh pripeljali do Bele krajine, 18. septembra pa so z letališča Otok poleteli v zavezniško bazo Bari v južni Italiji. To je bil eden največjih pobegov pripadnikov zavezniških vojska iz nemških ujetniških taborišč med drugo svetovno vojno. Do konca življenja leta 2014 je vsako leto 31. avgusta pripravil slavnostno kosilo in odprl penino v čast osvoboditeljem – partizanom s Pohorja. *Posnetek  je povedal Ralphov sin Steve. Ralph Churches, ki je po koncu 40-letne zaveze o molčečnosti v zvezi s dogodkom napisal knjigo z naslovom »Vranov let v svobodo«, se je rodil leta 1917 v Adelaidi v Avstraliji.

*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi  dragoceni posnetki  ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Stane Kocutar