Odločno za neodvisnost šolstva od Cerkve
Zveneči glas in junaški ter komični igralski liki
Prvo mednarodno tekmovanje v dolini pod Poncami
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Leta 1866 je bila v ljubljanski čitalnici premierno uprizorjena prva slovenska opereta, »kratkočasna spevoigra v jednem delu 'Tičnik'«. Besedilo je po nemški veseloigri poslovenil Mihael Léndovšek, glasbo pa je napisal Benjamin Ípavec. Krstno predstavo si je prišel ogledat celo sam deželni predsednik baron Bach »s prečastito svojo rodovino«, časniki pa so zaneseno poročali: »Po pravici je h koncu toliko živahnega pleska bilo, da se je dvorana zibala. Le en glas je, da se Ipavčeva spevoigra more meriti z vsako drugo najboljo opereto, vrh tega pa ima za nas še toliko večo vrednost, da so napevi njeni prav v duhu slovanske muzike zloženi. Čitalnica je še tisto noč po telegramu čestitala gospodu doktorju Ipavcu v Gradec.« Prva slovenska opereta Benjamina Ipavca »Tičnik« je tudi na treh ponovitvah dosegla velik uspeh.
Leta 1816 se je na Trojanah rodil šolnik in politik Valentin Konšek. Na Dunaju je študiral pravo, nato pa je bil profesor na gimnazijah v Mariboru, Celju, Ljubljani in Kranju. V letih 1848 in 49 je urejal »Celske slovenske novine«, časnik, v katerem so bili objavljeni prvi radikalnejši in v liberalnem duhu napisani članki z zahtevami po neodvisnosti šolstva od Cerkve, odpravi samostanov, sekularizaciji cerkvenega premoženja in odpravi celibata. Prizadeval si je tudi za enakopravnost slovenščine v šolah in uradih ter za ustanovitev slovenske kmetijske šole. Odkrito se je zavzel za to, da bi Judom dovolili naseljevanje na Štajerskem. S svojo odprto uredniško politiko je Valentin Konšek pripomogel k uveljavljanju liberalnih idej med Slovenci v revolucionarnem letu 1848.
Gledališki in filmski igralec Bert Sotlar je po študiju na akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani najprej nekaj sezon igral v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu, nato pa je postal član ljubljanske Drame. V gledališču je odigral več kot 60 vlog; te so bile zaradi njegovega zvenečega glasu in možate postave realistično oblikovane in značajsko izrazito profilirane, zlasti junaški in komični liki. Poleg številnih priznanj je Bert Sotlar leta 1974 prejel Prešernovo nagrado, leta 1982 pa Borštnikov prstan. *Posnetek Nastopil je tudi v številnih slovenskih in jugoslovanskih filmih, med drugim v filmih Svet na Kajžarju, Ne joči, Peter, Tistega lepega dne, Lucija, Tri četrtine sonca in Deseti brat. Bert Sotlar se je rodil leta 1921 v Kočevju.
V dolini pod Poncami je bilo četrtega februarja 1934 prvo mednarodno tekmovanje v smučarskih skokih na skakalnici, zgrajeni iz snega, po načrtih inženirja Stanka Bloudka. Napravo, ki naj bi omogočala skoke do sedemdeset metrov, so preizkusili z državnim prvenstvom. Žal pa vreme dogajanju ni bilo naklonjeno, zato so morali sneg dodatno utrditi. Konstruktor skakalnice Ivan Rožman se je tega lotil s salmiakom, soljo in navadno škropilnico, kakršno so uporabljali za nego rastlin. Sol je toliko zmehčala sneg, da je salmiak lahko prodrl globlje in povzročil zmrzovanje. Tako so že med prvim tekmovanjem v Planici izumili snežni cement, kar je bilo za tekmovalce in trenerje posebno odkritje. Poleg desetih domačih skakalcev sta tistega leta v Planici nastopila še dva gosta, Nemec Hunger in Norvežan Jahr. Ta je s prvim skokom dosegel daljavo 55 metrov.
