Društvo Ogenj in zavzemanje za upepelitev umrlih
Poučevanje v drugačnih okoliščinah
Prva neplačana, prostovoljna transfuzija krvi v Sloveniji
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Oktobra 1930 zasledimo v časniku Delavska politika kratek zapis o tem, da se je v Mariboru zbral krog ljudi, ki načrtujejo ustanovitev podružnice društva »Ogenj« s polnim imenom: »Ogenj – društvo za moderno sežiganje mrličev«. Januarja 1931 pa je časopis že vabil na ustanovitev podružnice društva Ogenj v Mariboru, ki bo v četrtek, petega februarja 1931, ob osmi uri zvečer v salonu hotela Pri zamorcu v Gosposki ulici. Organizatorji so napovedali zborovanje privržencev gibanja za upepelitev ter izkazali širino s tem, ko so na zborovanje povabili vse, ne glede na spol, konfesijo in stan. Kot gosta so napovedali tudi podpredsednika zagrebške podružnice društva Ogenj, doktorja Antona Zavrnika, profesorja na zagrebški veterinarski fakulteti, sicer rojaka, doma iz Slovenskih goric. Tako je bila v Mariboru kljub ostremu nasprotovanju katoliške cerkve ustanovljena prva slovenska podružnica društva za upepeljevanje, v kateri so se tako kot v drugih evropskih državah zbrali ljudje svobodnjaških nazorov z jasno izraženo željo, kako želijo biti po smrti pokopani. Nauk Katoliške cerkve upepelitve umrlih ni odobraval, kar se je počasi spremenilo šele po drugem vatikanskem koncilu.
Pravnica Danica Mélihar Lovrečič je diplomirala na pravni fakulteti v Ljubljani ter nato delala kot pripravnica na sodišču. V zgodovino se je zapisala, ko je leta 1936 kot prva ženska v Sloveniji in tedanji Kraljevini Jugoslaviji dobila zaposlitev kot policistka. Brez težav pa ni šlo.*Posnetek Dodelili so ji socialni odsek na kriminalističnem oddelku. Pod njenim vodstvom se je precej izboljšalo policijsko delo z mladostniki, ki so bežali od doma, včasih kaj ukradli ali razbili, ter z dekleti, ki so služila s prostitucijo. Kot policijska komisarka je delala do maja leta 1945, ko so jo – kot večino policistov – odpustili. Kmalu potem se je zaposlila kot tajnica na pravni fakulteti v Ljubljani, nato pa je tam vodila knjižnico. Začela je zbirati pričevanja, dokumente in podatke iz svojega policijskega dela ter jih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot spomine objavljala v reviji Borec. Danica Melihar Lovrečič se je rodila leta 1911 v Tržiču.
Alfonz Kopriva je leta 1924 maturiral na mariborskem učiteljišču in nato do začetka druge svetovne vojne poučeval na različnih šolah po Sloveniji. Takrat so ga zaprli in leta 1942 skupaj z ženo izselili v taborišče na Württemberško. Pozneje sta v taborišču Siessen z ženo organizirala slovensko šolo in jo vodila do septembra 1945. Po vojni je končal še višjo pedagoško šolo v Ljubljani ter sodeloval pri izdelavi slovenskih jezikovnih vadnic za osnovne in strokovne šole. Od leta 1956 je vodil pouk na otroškem oddelku mariborske bolnišnice, ki ni bil samo sestavni del terapije, ampak tudi zagotovilo za nepretrgano osnovnošolsko izobraževanje mladih bolnikov. Učitelj Alfonz Kopriva se je rodil leta 1905 v Gradcu.
Petega februarja pred sedemdesetimi leti (1953) je bila v Mariboru opravljena prva neplačana, prostovoljna transfuzija krvi v Sloveniji. Kot je zapisal zdravnik – transfuziolog doktor Edvard Glaser, je prva darovala kri tedanja predstojnica transfuzijske postaje v Mariboru doktorica Drina Gorišek. Sledili so ji upravitelj bolnice Rudi Klenovšek ter visoki mariborski politiki tiste dobe: Tone Bole, Franc Simonič, Vlado Majhen in Alojz Lakner. To je bil začetek prostovoljnega krvodajalstva pri nas.
