Naš najuspešnejši fizik s konca 19. stoletja
Po vojni prebujeno gledališče
Pohod 14. divizije slovenske partizanske vojske na Štajersko
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Fizik in poznejši univerzitetni profesor Ignac Klemenčič je kot odličnjak novomeške gimnazije nato študiral v Gradcu in tam leta 1879 tudi doktoriral z disertacijo o mehaničnih pojavih v steklu in železu. Leta 1882 je prejel Baumgartnerjevo nagrado Dunajske akademije znanosti, tri leta pozneje pa je postal redni profesor fizike na univerzi v Innsbrucku. Zanimala so ga predvsem natančna merjenja svetlobne hitrosti in dielektričnosti nekaterih plinov. Raziskoval je elektromagnetiko, energijski tok pa je meril s posebnim termoelementom, ki se po njem imenuje Klemenčičev križ. Preučeval je tudi interferenco radijskih valov in lastnosti trajnih magnetov. Njegovi izsledki so našli pot v vse priročnike fizike in elektromehanike, zato Ignac Klemenčič, ki se je rodil pred 170 leti (1853) v Kamnem Potoku, sodi med naše najpomembnejše fizike.
Zdravnik Bogdan Derč se je po diplomi v Gradcu in po specializaciji na Dunaju vrnil v Ljubljano kot prvi domači specialist pediater. Imel je zasebno prakso, otroke pa je zdravil tudi v pediatrični ambulanti mestnega fizikata, poleg tega je kot državni policijski zdravnik skrbel še za otroke v reji in vojne sirote. Leta 1919 je prevzel vodstvo otroške bolnišnice v Ljubljani, pred 90 leti (1933) pa je ustanovil posvetovalnico za matere z dojenčki. Po drugi svetovni vojni je kot prvi redni profesor pediatrije na medicinski fakulteti v Ljubljani postal tudi prvi predstojnik pediatrične klinike, ki se je razvila iz otroške bolnišnice. Strokovno si je prizadeval predvsem za pravilno prehrano novorojenčkov in dojenčkov. Zdravnik pediater Bogdan Derč se je rodil leta 1880 v Ljubljani.
Septembra leta 1917 so v Ljubljani zasnovali Slovenski gledališki konzorcij, združenje, ki je zbiralo denarna sredstva za obuditev slovenskega gledališča. Prvo predstavo (Finžgarjevega “Divjega Lovca”) je pripravilo že mesec dni pred koncem 1. svetovne vojne, pravo odprtje slovenskega gledališča po prvi vojni pa je bilo šele na današnji dan leta 1919. Režiser in umetniški vodja gledališča Hinko Nučič je takrat postavil na oder pred vojno v Avstro-Ogrski prepovedanega Tugomirja, delo, ki ga je začel Josip Jurčič, po njegovi smrti pa dokončal Fran Levstik.
14. divizija slovenske partizanske vojske je v noči s 6. na 7. februar 1944 po enomesečnem pohodu okoli Zagreba pri Sedlarjevem prešla Sotlo. S prehodom 1.025 slovenskih partizanov čez Sotlo je na ozemlje razširjenega Hitlerjevega rajha stopila prva operativna vojaška enota iz sestava protinacistične koalicije. Divizijo je takoj začela zasledovati in napadati številčno trikrat močnejša nemška vojska, še bolj pa so jo izčrpavale zima, lakota in utrujenost. Štirinajsta je utrpela hude izgube, saj je ostala brez tretjine borcev, poleg tega pa je približno 200 ranjenih in bolnih zaupala domačijam in partizanskim bolnišnicam na Štajerskem. Kljub nasprotnemu nemškemu zatrjevanju pa ob koncu ofenzive, 26. februarja 1944, divizija ni bila uničena. Še vedno je štela 440 sicer prezeblih in izčrpanih, a za boj sposobnih partizanov. In prav ti so skupaj z borci obeh štajerskih brigad ter drugih enot v naslednjih mesecih predstavljali jedro množičnega narodnoosvobodilnega gibanja na slovenskem Štajerskem. 14. divizija je imela tudi svojo himno, Marta Paulin Brina, članica kulturniške skupine se je spominjala kako je nastala …. *Posnetek Avtor besedila pesmi 14. divizije je Karel Destovnik Kajuh, glasbo zanjo pa je napisal Sveto Marolt Špik.
