V Sloveniji je le med 100 in 150 belohrbti detlov. Če bi želeli poiskati kakšnega, bi se morali odpraviti v kakšno grapo, kjer je gozd naraven v pravem pomenu besede, saj z njim človek ne upravlja. Takšno okolje imajo največji slovenski detli najraje. Kako ta ptica izgleda, kaj ji omogoča, da stoji na poševnem deblu, ali se oglašanje različnih detlov razlikuje - na vsa ta vprašanja je Andreji Gradišar odgovoril ornitolog Tomaž Jančar.
Največji slovenski detel za preživetje potrebuje stare, divje gozdove
Belohrbti detel meri okoli 25 centimetrov. Razen v obdobju parjenja in vzgoje mladičev, je najraje sam in čuva svoje prostrano ozemlje. V Sloveniji jih je le še med 100 in 150, nam je pojasnil ornitolog Tomaž Jančar:
»Če bi bili slovenski gozdovi naravni, bi bila to verjetno najpogostejša vrsta detlov v Sloveniji. A ker so gospodarjeni, ni tako. Tisti, ki smo jih našli, so večinoma bivali v suhih bukvah. Za preživetje namreč potrebujejo veliko mrtve lesne biomase, torej odmrlih dreves, saj se hranijo z žužki, ki jih najdejo v njih.«
Detli, ne le belohrbti, veliko časa preživijo tako, da se držijo navpičnega debla in na njem iščejo hrano. »Dva prsta sta obrnjena naprej, dva nazaj. Detel tako kot z neke vrste kleščami stisne lubje, na katerem stoji,« razloži sogovornik, ki nam je povedal še, da se detli oglašajo s trkanjem. To trkanje pa je unikatno za vsako ptico posebej:
»Kolegi, ki so dobri poznavalci detlov, jih znajo ločiti po samem bobnanju. Po dolžini bobnanja, po jakosti in po ritmu.«
Oglašanje belohrbtega detla:
Posnel dr. Tomi Trilar.
Posnetke hrani Slovenski arhiv živalskih zvokov Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
