Še nekaj deset let nazaj so se otroci panično skrivali po hišah, ko je prišel večer svetega Miklavža. Zunaj so namreč rožljale verige, slišalo se je rjovenje ‘parkljev’, ki so lovili poredne otroke in jih včasih tudi kruto kaznovali. Če je na oknu hiše ta večer gorela sveča, so imeli prost vstop tudi Miklavževi grozljivi spremljevalci, ki so poskrbeli, da je poredni otroci niso odnesli vsaj brez strahu. Kdo ‘parklji’ sploh so, kako so prišli k nam in kaj pomenijo danes? Kako so povezani s satirji in fauni ter koliko vražjega je ostalo v njih, je v oddaji Sledi časa previdno preverjal Jure K. Čokl.
Pridnim sladkarije, piškote in druge dobrote, porednim palica in rožljanje verig namesto sladkih fig.
Na eni strani prvi izmed treh dobrih mož, Miklavž, na drugi pa parklji, njegovi peklenski spremljevalci ali tudi njegova senca, kakor jih pogosto imenujemo. Bitja, ki so nekoč s svojim rjovenjem, rožljanjem verig in grozljivimi maskami nagnala strah v kosti še tako pogumnim otrokom, če niso bili pridni. Vendar, kdo parklji sploh so? Kdaj so prišli k nam in kdaj so se pridružili svetemu Miklavžu? O prvem zapisanemu pojavu parkljev dr. Mateja Habinc z oddelka za Etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani pove, da se je pojavil v 11. stoletju, ko je cerkev kot prvo masko dovolila ravno uporabo maske hudiča. Vendar hudič in parkelj nista ista oseba ali če hočete maska. Parkelj ali po nemško Krampus pomeni namreč prav spremljevalca Miklavža in ne specifično hudiča oziroma Satana ali Luciferja.
Marko Sušnik, član Turističnega društva Goričane-Vaše, je bil prvi Miklavž, ko so tamkajšnji prebivalci spet obudili običaj Miklavževega obhoda s parklji. Tega običaja se spominja tudi iz svojega otroštva, vendar so bili parklji takrat vse prej kot zgolj strašljive maske. Bili so zares strašni. Tudi Benjamin Novak, ki zdaj kot parkelj sodeluje pri Turističnemu društvu Goričane-Vaše, ima podobne spomine. Otroci so se parkljev tako bali, da so se skrivali pod postelje in se tresli od groze. Kogar so parklji dobili v kremplje, jo je odnesel vsaj z nekaj udarci s šibo ali valjanjem po snegu ali celo gnoju. Peklenščki so ljudi tudi vklenili ali stlačili v koš.
Nekdanji miličniki so to dobro vedeli, pove Marko Sušnik. Vendar so dogajanje zgolj opazovali, vmešavali pa se niso nikoli. Tudi zato, ker je bil eden izmed parkljev v Goričanah sicer miličnik, doda. Seveda pa je imel vajeti in jih ima še zmerom trdno v svojih rokah Miklavž, pove. Ta je včasih tudi zares moral narediti red, ko so stvari začele uhajati izpod nadzora. A že nekaj časa o nasilju ne moremo govoriti več. Parklji so se vnaprej dogovorili s starši otrok in tako vstopili le v tiste hiše, kamor so bili povabljeni.
Da so se maske močno spremenile, potrdita Marko Sušnik in predsednik turističnega društva Goričane-Vaše Jakob Knific. Drugačni pa so tudi obhodi Miklavža in njegovih parkljev. Tudi kar se tega tiče, ima vsaka vas svojo inačico, tako pri nas kakor v tujini. Evolucija je naredila svoje tudi med parklji, ki so bili nekoč bolj strašni zaradi svojega vedenja in manj strašni glede svojega videza, danes pa je obratno. Torej nas ne bi smelo presenetiti, da imajo danes otroci večinoma raje parklje kot pa Miklavža.
Miklavž pa ostaja Miklavž in ga po vsej verjetnosti ta sprememba prav nič ne moti. Da so le otroci pridni.
Vse fotografije: Turistično društvo Goričane-Vaše
