Ob slovenskem kulturnem prazniku leto za letom sipamo kupe zvenečih besed o tem, da bi morala država skrbeti za kulturo naroda, zdaj pa mu odmerja samo drobtinice z bogate mize davkoplačevalskega denarja, ki se zgrinja v državni proračun. Brez dvoma drži, da je slovenski jezik tako zelo pomembna, a hkrati tako krhka in drobna lupina naše narodne zavesti in identitete, da se ne more – kakor jeziki velikih narodov – prehraniti sam. Predvsem slovenska književnost torej potrebuje močno finančno podporo, če hočemo ohraniti tiskano slovensko besedo.
Na drugi strani pa mora biti ta beseda predvsem iskrena, taka, ki bo bralca, gledalca, poslušalca znala in zmogla predramiti iz njegove ujetosti v družbene laži in ga izvleči iz prividnega prepričanja o narodni razdvojenosti in konfliktnosti, ki ga v svojem samoohranitvenem nagonu zavestno ustvarjajo mediji in politiki. Umetnost je bila v slovenskem prostoru vse do devetdesetih let zrcalo družbe, njen kritični kažipot. Kot nam z vrhunskim pisanjem še sto let po smrti živo izpričuje Ivan Cankar, je človeka najprej usmerjala predvsem k preiskovanju samega sebe, če je hotela zdramiti in premakniti narodovo leno družbeno telo. Danes, v slovenski demokratični družbi, pa se zdi, da obnavljamo obrazce, ki jih je v umetnosti v obdobju atenske demokracije odkrival že filozof Platon. Umetnik, ki ga financira država, je podoben ujetniku v Platonovi votlini, ki mora verjeti le v sence resničnih stvari – da so torej denar, moč, vpliv in oblast edino vodilo človekovega bivanja in prebivanja v svetu. Umetniki podlegajo terorju kapitala, lastne nečimrnosti in političnih idej in prodajajo svoje umotvore neukemu ljudstvu kot edino pravo resnico. V svetu, razsutem od nihilističnega in etičnega nesmisla, umetnost ne bi smela prikimavati, ampak bi morala biti tista luč, ki bi človeka, utrujenega od svobode vsega dovoljenega, znova popeljala na pot kulture srca. Prav tu, v srcu tebe in mene, umetniškega ustvarjalca in spremljevalca umetnosti, se začenja edina kultura, ki jo lahko tudi zares poimenujemo s tem imenom.
Avtor: Ignacija Fridl Jarc
