Matejček se je skregal z bratom Mihcem. Preden je šel zvečer spat, je redno zmolil večerno molitev z mamo, tokrat pa mu je mama rekla, da se mora najprej spraviti s svojim bratom, preden bo začel moliti. Toda Matejček tega ni hotel storiti. Mama se je na vse načina trudila, da bi ga prepričala, a otrok ni popustil. Končno mu je rekla: »Kaj pa če Mihec ponoči umrje? Kako se boš počutil ob misli, da je umrl skregan s teboj?« Matejček se je zamislil, potem pa rekel: »V redu, odpuščam mu, a če bo jutri zjutraj še živ, bom spet skregan z njim!« (Zgodbe za skladen zakon in družino, 66).
Preprosta, že skoraj naivna otroška zgodba nam sporoča globoko življenjsko resnico, da jeza lahko zamegli naš razum in da v jezi naredimo nespametne stvari. Je močno čustvo, zato v jezi ne sprejemajmo odločitev, zlasti ne pomembnih življenjskih odločitev.
To poudarja tudi Jezus v evangeliju današnje nedelje, ki je vzet iz njegovega znamenitega govora na gori. Dobesedno pravi: »Kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče« (Mt 5,22). V grščini, jeziku, v katerem so bili napisani evangeliji, poznamo dva izraza za jezo. Prvi označuje hitro jezo, ki hitro pride, a tudi hitro mine. Druga beseda pa označuje trajajočo jezo. Običajno tako jezo človek še »hrani« in ne pusti, da bi umrla. Zato se ne čudimo, da sv. Pavel naroča vernikom: »Odvrzite … jezo, vzkipljivost, hudobijo, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust« (Kol 3,8).
Tudi poganski misleci govorijo o nesmiselnosti jeze. Slavni govornik Cicero je rekel, da v jezi ne moremo pravilno delovati. Poganski mislec Seneka pa je dejal, da je jeza majhna norost. Dejansko je jeza slab svetovalec. V jezi rečemo ali naredimo stvari, za katere nam je potem žal. Evangelij zato prepoveduje jezo, ki rodi slabe sadove, jezo, ki traja in ne pozablja napak drugih, jezo, ki se noče pomiriti, jezo, ki se hoče maščevati. Če smo res poslušni Jezusu, potem moramo iz življenja odstraniti jezo, še posebej dolgotrajno, ker nam preprečuje, da bi se približali bližnjemu in Božjemu obličju.
Ko je Leonardo da Vinci v Milanu slikal Zadnjo večerjo, se je hudo sporekel z nekim človekom. Zelo se je razjezil nanj in ga odpravil z zmerjanjem in grožnjami. Leonardo se je vrnil v samostan k velikanski slikariji na steni, da bi nadaljeval z zahtevnim in silno natančnim delom, a ni mogel več slikati. Tako silno je bil vznemirjen.
Odložil je paleto in čopiče, šel iskat človeka, katerega je bil užalil, ter ga prosil odpuščanja. Mož je Leonardovo opravičilo sprejel in slikar se je lahko vrnil k slikanju ter končal zahtevno delo: slikanje Kristusovega obličja (Zgodbe za pogum, 13).
Avtor: Božo Rustja
