Sveti Atanazij, katerega god danes obhajamo, je bil doma iz Aleksandrije. To ni bilo samo trgovsko cvetoče egipčansko mesto, ampak izjemno kulturno središče, ki se še danes ponaša z neprecenljivo starodavno knjižnico z neprecenljivimi rokopisi in zvitki. Atanazij je bil v 4. stoletju tamkajšnji škof, ki je med svojimi verniki utrjeval veroizpoved Nicejskega koncila iz l. 325. Ta cerkveni zbor je zatrdil, da je bil Vstali Gospod tudi Božji sin. To pomeni, da je bil Bog sam in ne zgolj človek, ki bi bil podoben nam, navadnim ljudem. Seveda pa je takšno pojmovanje Vstalega Gospoda kot Božjega sinu zahteval izjemen intelektualen napor. Veliko lažje bi bilo misliti, da je bil Kristus samo izreden človek, prerok, ki je prišel le na pol poti k Bogu. To je učil menih Arij. Atanazij se mu je zoperstavil kot sijajen mislec, s tem pa si je nakopal ne malo nasprotnikov, tudi med oblastniku. Ti so namreč iskali enostaven nauk, danes bi rekli enostavno ideolologijo, ki bi jo širili po Sredozemlju in s katero ne bilo težko vladati.
Sedaj razumemo, zakaj so Atanazija večkrat izgnali iz Aleksandrije. Toda vedno znova se je vračal, saj ima resnica svoje dostojanstvo in se venomer znova pojavlja.
A Atanazij pomeni tudi ločnico med Vzhodom in Zahodom, ki jo bomo zasledili tudi v kasnejših stoletjih. Zahod je bil vedno bolj nagnjen k praktičnim in uporabnim rešitvam, Vzhod pa se je znal zamisliti, biti tudi duhovno prodoren in seči prav tja v večnost.
Prvi hip se nam zdi spor med Atanizijem in Arijem debata dveh mislecev, ki nima kaj velikega za povedati današnjemu človeku. Kakor da se ne bi v ničemer dotikala naših vsakdanjih tegob in upov. Toda resnica je ravno obratna. Tudi danes se pri vprašanju temeljne etike sprašujemo, ali je dovolj, da se sporazumemo, kako bomo uravnali vsakodnevno življenje, se pravi, kako bomo pregnali kar največ bolečin in truda, dosegli zadovoljstvo ter bili uspešni v gospodarstvu, znanosti in uporabni umetnosti. Lahko pa se zamislimo in rečemo, da vsi ti uspehi niso dovolj in se raje odločamo pogumnejše ter sprejmemo vero v Vstalega Gospoda, ki nas vabi, da nas popelje k neskončni ljubezni, preko katere se je mogoče že v tem življenju družiti s samim Bogom. To je vera v Božjega sina, ki nas tolaži in navdihuje ter daj moč, da lahko tudi najbolj šibak človek kljub svoji grešnosti postane izjemno visoko etičen in sposoben največji ljubezni, skratka daje možnost, da postane svetnik.
Avtor: Edvard Kovač
