Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Sobota, 11.5.2024

00:00
Poročila

V nočnem programu bomo ponovili intervju z Goranom Vojnovićem, filmskim režiserjem in pisateljem, s katerim smo se pogovarjali o vlogi Slovenije v evropskem prostoru ter prednostih in izzivih, ki nam jih prinaša članstvo v EU. Pa tudi o tem, zakaj Robert Golob ni Christiano Ronaldo, kakšen je njegov odnos do socialnih omrežij in ali bi jih morali prepovedati, pa tudi, zakaj ta svet vse bolj postaja svet čefurjev. V tej noči bomo ob oddaji Morje in mi spoznali, da tudi koprsko pristanišče postaja vse bolj zeleno. Predstavili vam bomo kulturno društvo Kras, ki združuje 37 izredno dejavnih slikarjev, kiparjev in fotografov. S svojim glasom nas bo pobožala tudi Lara Baruca, ki je pred kratkim nastopila v studiu Hendrix Radia Koper.

Avtor: Andrej Šavko

01:00
Poročila
02:00
Poročila
03:00
Poročila
04:00
Poročila
05:00
Poročila

Prisrčnica je rubrika, ki vsak dan odpira prostor bodisi ljubiteljski glasbeni kulturi bodisi narodno zabavni glasbi. Vsak dan prinaša novo zgodbo iz sveta zborovske glasbe, historične glasbe in plesa, ljudske glasbe, glasbe godb in pihalnih orkestrov, citrarskih zasedb, tamburaških in mandolinskih skupin, plesnih orkestrov ali pa iz sveta narodno zabavne glasbe.

Avtor: Tina Žun

Franci Just je ena osrednjih osebnosti kulturnega življenja v Mestni občini Murska Sobota in Pomurju, najpomembnejši raziskovalec književnosti slovenskega panonskega prostora v Republiki Sloveniji in na splošno, organizator in ustanovitelj nekaterih najpomembnejših festivalov, prireditev in drugih dejavnosti na področju kulture v zadnjih nekaj desetletjih. Trenutno se ukvarja s sodobno prekmursko narečno književnostjo, sicer pa svoje delo ves čas posveča zlasti domačim, torej prekmurskim in prleškim piscem in jezikoslovcem, zelo pa je angažiran tudi v Porabju oziroma s porabskimi bralci in pisci. Za njegov trud tako pri raziskovanju kot publicistiki in založništvu, pa tudi pomoč pri organizaciji srečanja mladinskih pisateljev Oko besede mu je mestna občina Murska Sobota letos ob kulturnem prazniku podelila nagrado za življenjsko delo. Profesorja slovenščine na srednji poklicni in tehniški šoli Francija Justa je pred mikrofon povabila Lidija Kosi.

Avtor: Lidija Kosi

Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. V današnjem jutru vas bom povabila, da spet sedemo v šolske klopi. Ne za ves dan, ampak samo za slabo šolsko uro. Povabila vas bom k pisanju šolskega spisa.
Pri pouku slovenskega jezika smo, če me spomin ne vara, v vsakem ocenjevalnem obdobju morali napisati tudi šolski spis. Enkrat smo morali pisni izdelek izvirno oblikovati, drugič pa spis napisati po prebranem besedilu.
V tretjem in četrtem letniku srednje šole sem sedela v isti klopi kot prijateljica, ki ji je pisanje šolskega spisa pomenilo najhujšo šolsko moro. Meni je tesnobne občutke povzročala matematika, a pri tej si je bilo vendarle malo laže pomagati z nedovoljenim prepisovanjem pri reševanju nalog kot pa pri izlivanju črnila na bel list papirja.
Matematični testi so bili navadno sestavljeni iz lažjih in težjih nalog, pri pisanju šolskega spisa pa smo se morali držati preprostih sestavnih delov spisa: napisati uvod, jedro in sklep. Drugih formul nismo imeli. H končni oceni spisa sta nekaj pripomogla tudi naše poznavanje pravopisa in vsebina. Seveda je bila ta, vsaj pri meni, odvisna tudi od izvirnosti naslova, ki ga je določil učitelj. Sem pa tja sem svoj šolski spis na glas prebrala pred razredom.
Dragi poslušalci, drage poslušalke, tako moja kot vaša življenjska zgodba si zaslužita, da ju kdo prebere na glas. Zato vas v današnjem jutru povabim, da napišete preprost spis z naslovom Življenjska zgodba. Toda z enim pogojem: pri pisanju spisa boste morali enega izmed treh sestavnih delov prepustiti komu drugemu. Za katerega izmed treh delov bi se odločili: za uvod, jedro ali sklep?
Veste, ko drugim pripovedujemo svojo zgodbo, si naši poslušalci, četudi ta že ima konec, najraje sami izmislijo, kako se je končala. Vsakdo, ki bo našo zgodbo bral ali poslušal, bo slišal drugačno. Nekaterim bo pritegnila pozornost, drugim vzbudila usmiljenje ali pa bodo ob prebiranju zdolgočaseno zehali.
Ni treba, da ste mojstri umetniške besede in da imate bogat besedni zaklad. Zato ošilite pero in se posvetite pisanju, predvsem pa pozabite na malo prej postavljene pogoje. Če želite, da bo vaša zgodba zanimiva za večji krog poslušalcev, lahko pustite, da zadnje poglavje napišejo drugi. Tako bo zgodba dobila pridih senzacionalnosti.
In ne pozabite: samo vi sami ste tisti, ki lahko napiše vašo življenjsko zgodbo: z uvodom, vsebino in sklepom. Včasih bodo prišli nenadni zapleti, a tudi razpleti, žalostni in veseli. Ne dopustite, da poglavja vašega življenja zlagajo drugi. Zložiti jih morate sami, zašiti z močno nitjo in povezati s trdimi platnicami.

Avtor: Alenka Veber

06:00
Poročila

Osrednja jutranja informativna oddaja, Jutranja kronika, prinaša analizo najbolj aktualnega nočnega dogajanja, predvsem pa napoveduje teme, ki bodo zaznamovale dan. Strnjena, verodostojna in zmeraj aktualna. Ob nedeljah ob 7.00 na Radiu Slovenija.

Avtor: Prvi

V vsakem jeziku so se za nekatere glasove uveljavili zapisi, ki so drugim jezikom tuji. V slovenščini, na primer, ne poznamo črk ö, ü, ä ali å, ñ in ł, jih pa pogosto najdemo v tujih imenih. Kako jih zapišemo v slovenščini in kako jih izgovorimo? Kako se pravilno izgovori Malmö? Kaj pa Göthe in Wałęsa? V tokratni oddaji bomo gostili Sašo Grčman, lektorico na Radiu Slovenija.

Avtor: Klara Eva Kukovičič

08:00
Poročila

Z radijskim mikrofonom bomo obiskali najmlajše iz skupine Ptički iz ljubljanskega Vrtca pod Gradom. Povedali nam bodo, kakšen je njihov dan v vrtcu, katere dejavnosti imajo najraje in kakšno je njihovo najljubše vrtčevsko kosilo. V njihovi skupini so imeli dneve brez igrač, zato bodo povedali, kaj so počeli in kako so se igrali brez punčk, avtov in knjižic. Ugotavljali so tudi, kaj pomeni biti pravi prijatelj: kakšne lastnosti imajo dobri prijatelji, kako se lepo igramo in katere so slabe lastnosti, ki si jih pri prijatelju ne želimo.
Na telefonu 01 475 22 22 pa kot vedno čakamo tudi na klice naših najmlajših poslušalcev. Se slišimo!

Avtor: Tadeja Bizilj

09:00
Poročila

Vsako soboto od 9.05 do 10.00 se imamo na prvem programu HUDO dobro. Z znanimi gosti in mladimi sogovorniki raziskujemo tako sproščene kot resne teme, od šolskih, prostočasnih, ekoloških in športnih do težav, s katerimi se mladi srečujejo v obdobju odraščanja. Mikrofone prepustimo tudi mladim novinarjem, ki so radijsko delo spoznali na novinarskih delavnicah. Sami pripravijo oddajo – in seveda HUDO!

Avtor: Liana Buršič

V športnem delu oddaje Hudo – v rubriki Hudo športni – spoznavamo obetavno 14-letno športno plezalko, ki trenira v Športnem društvu Balvanija, nastopa za slovensko mladinsko reprezentanco v športnem plezanju, letošnjo sezono pa je začela odlično. Mlado športnico, ki je že preplezala tudi oceno 8a – to je vrhunski dosežek – boste spoznali v pogovoru, ki ga je pripravil Aleš Ogrin.

Avtor: Aleš Ogrin

Pred izidom tujejezičnega literarnega dela v Sloveniji se založbe marsikdaj odločijo, da bi knjigo, slikanico ali strip prevedle. Tako izvirno besedilo pride v roke prevajalke ali prevajalca, čigar naloga ni le, da besedilo prevede v slovenščino, ampak tudi, da ujame slog pisanja avtorja ali avtorice.
V pogovoru z mlado prevajalko Tajdo Liplin Šerbetar je Sara Medved izvedela, kako pomembno je branje v slovenščini in s čim vse se je soočala ob prevajanju svojega prevajalskega prvenca Upam, da kdo posluša avtorice Alice Oseman.

Avtor: Sara Medved

Huda muska odgovarja na vprašanja o glasbi okoli nas ter nagovarja mlade poslušalke in poslušalce h glasbenemu ustvarjanju. Pripravlja jo profesor glasbe Matej Jevnišek.

Avtor: Tina Žun

11:00
Poročila
11:50
Obvestila
12:00
Poročila

Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Avtor: Stane Kocutar

Poslušali bomo ponovitev torkove oddaje, v kateri sta nastopila Teo y la Mar, pevka in plesalka Maria Keck ter kitarist Teo Mandžuka.

Avtor: Alja Kramar

13:00
Poročila

Človek ni sam povzročil podnebne krize, je pa s svojim delovanjem pritisnil na sprožilec, ki je razmere poslabšal, pravi profesor Korado Korlević, vodja zvezdarne v Višnjanu in ustanovitelj višnjanske astronomske šole. Na podnebne spremembe, pojasnjuje, vpliva tudi vesoljsko vreme oziroma vpliv Sončeve aktivnosti na geomagnetno polje Zemlje, pa nihanje in vrtenje Zemljine osi. Verjame, da je posledice podnebnih sprememb mogoče ublažiti tudi z geoinženiringom. Ob vsem tem opozarja, da je v obdobju velikih družbenih sprememb nujno sodelovati, ne pa se pasivno prepuščati porabniškemu načinu življenja. V novi zvezdarni v Tićanu, nedaleč od Višnjana, ga je obiskala Lea Širok. Rdeča nit pogovora so bile prav podnebne spremembe in spopadanje z njimi. Več pa zdaj v oddaji Morje in mi.

Avtor: Lea Širok

14:00
Poročila

»Ta knjiga pripoveduje zgodbo o zadnji evropski meji. Tam se, kot pri vseh mejah, stikajo in razhajajo Bolgarija, Grčija in Turčija. To je tudi kraj, kjer se začne nekaj podobnega Evropi in konča nekaj, kar še ni Azija.« Tako pesnica in pisateljica Kapka Kassabova že v predgovoru zariše območje, na katero nas bo s svojimi živimi opisi pokrajin, zgodovine in tamkajšnjih prebivalcev popeljala v romanu Meja: potovanje na rob Evrope, ki je nedavno izšel pri založbi Beletrina in ki pred nami res živo zarisuje življenje ob meji, s katero se prepletajo tri različne religije, trije različni jeziki, tri različne pisave in dediščina množice različnih zgodovinskih obdobij in dogodkov, ki so tukaj živeče ljudi včasih povezovali, drugič bolj ali manj nasilno ločevali, pa naj je šlo za vojne, množične izmenjave prebivalcev ali vzpostavitev neprehodne hladnovojne ločnice. V angleščini napisano delo pisateljice bolgarskega rodu Kapke Kassabove, ki se je odločila, da dve desetletji po odhodu iz svoje rojstne dežele razišče te nenavadne in odmaknjene kraje, je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka Petra Meterc. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Avtor: Alja Zore

Vas zanima aktualno dogajanje? V Dogodkih in odmevih, osrednji popoldanski informativni oddaji, vam ponujamo poročila, analize in komentarje ključnih aktualnih dogodkov tekočega dne – tako s področja politike kot gospodarstva, zdravstva, šolstva, kulture in športa. Vsak dan ob 15.30 na Radiu Slovenija.

Avtor: Prvi

16:05
Obvestila

Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.

Avtor: Milan Trobič

17:00
Poročila

V Pesmi v žepu se nam predstavlja šansonjer Primož Vidovič, ki s svojim prvencem »Carmina humana« išče renesanso v našem srednjem veku. V družbenokritičnem prepletu satiričnih zbadljivk in liričnih ilustracij človeških usod se sprehodi po glasbenih slogih iz različnih kotičkov in časov Evrope, pri tem pa mu s harmoniko kontrapunktira Matjaž Balažic.

Avtor: Teja Klobčar

Osrednja večerna informativna oddaja Radia Slovenija, Radijski dnevnik, prinaša pregled in analizo aktualnega dogajanja iztekajočega se dne doma in po svetu. Vsak dan ob 18.30 na Radiu Slovenija.

Avtor: Prvi

18:54
Obvestila

Katoliški duhovnik Lawrence G. Lovasik je v svojem delu Skrita moč prijaznosti zapisal: »Človek je lahko ljubezniv, usmiljen in požrtvovalen, vendar ni prijazen.« Kaj vse je prijaznost, kako ohranjati prijazno držo v tem mnogokrat nič kaj prijaznem svetu, kako prijaznost uresničevati v vsakdanjih odnosih? O teh vprašanjih s katoliškim duhovnikom mag. Markom Rijavcem in Davidom Ahačičem iz založbe Družina.

Avtor: Nataša Lang

Pesem o maju in pravljici o tem, kdo bo nabral več regratovih lučk …
Pripovedujeta: Srečo Špik in Violeta Tomič.
Avtorji literarnih del: Franci Lackovič, Maruša Guček, Ksenija Šoster Olmer.
Posneto v studiih Radia Slovenija 2012.

Avtor: Prvi

Na Prvem nadaljujemo cikel koncertov teksaških kantavtorjev. Za nas so snemali Guy Clark, Steve Earle, Townes Van Zandt in Terry Lee Hale, zdaj pa je na vrsti Joe Ely (beri: đo ili). Ta pevec, pisec pesmi in kitarist se je rodil leta 1948 v Amarillu v Teksasu. Svojo burno glasbeno kariero je začel v skupini The Flatlanders, danes pa snema za veliko založbo MCA Records in izvaja špansko obarvano različico kantrija s kitaristom flamenka v ospredju. Leta 1958 se je s starši preselil v Lubbock, mesto, v katerem so pred njim začeli uspešne kariere Buddy Holly, Roy Orbison in Waylon Jennings. Kmalu so ga prevzele pesmi Buddyja Hollyja, vendar dolgo sploh ni vedel, da je bil ta sijajni glasbenik iz Lubbocka. V mestu je bila zelo močna baptistična skupnost. Z rokenrolom ni hotela imeti nič skupnega. Joe Ely ustvarja pod vplivom različnih teksaških pesnikov. Legenda pravi, da je začel pisati dobre skladbe, ko je spoznal Townesa Van Zandta in njegovo ključno ploščo "Our Mother, The Mountain". Želimo vam prijetno poslušanje koncerta iz Linhartove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani. Igra in poje vam Joe Ely s svojo skupino.

SEZNAM SKLADB S KONCERTA:
Up On The Ridge Joe Ely (Tornado Temple)
Gallo Del Cielo Tom Russell (BUG)
Ranches And Rivers Joe Ely (Tornado Temple)
You're Workin' For The Man (And You Ain't Breakin Even) Joe Ely (Tornado Temple)
Queen Of Heaven Ely, Pierce, Nabors (Tornado)
I'm 1000 Miles From Home Ely (Tornado Temple)
All Just To Get To You Ely/Sexton (BMI)
Behind The Bamboo Shade Joe Ely (BMI)
Letter To Laredo Joe Ely (EMI/April)
Jesse's Texas Blues Taylor??? (By Jesse Guitar Taylor)
More Jesse's Texas Blues Taylor??? (By Jesse Guitar Taylor)
Me And Billy The Kid Joe Ely (Eiffel Tower Music)
Boxcars Butch Hancock (Rainlight Music)
Road Hawg Hancock (Rainlight Music)
My Eyes Got Lucky Ely (Eiffel Tower Music)
Oh Boy West-Petty
Silver City Joe Ely (Eiffel Tower)
Settle For Love Ely (EMI/April)
Going Down The Road* Woody Guthrie/Lee Hays (Hollis Music)

Joe Ely

PLES V VETRU

Pevec, pisec pesmi in kitarist Joe Ely se je rodil leta 1948 v Amarillu v Teksasu. Burno glasbeno kariero je začel v skupini The Flatlanders, danes pa snema za veliko založbo MCA Records in izvaja špansko obarvano različico countryja s kitaristom flamenka v ospredju. Leta 1958 se je s starši preselil v Lubbock, v mesto, v katerem so pred njim začeli uspešne kariere Buddy Holly, Roy Orbison in Waylon Jennings. Kmalu so ga prevzele pesmi Buddyja Hollyja, vendar dolgo sploh ni vedel, da je bil ta sijajni glasbenik iz Lubbocka. V mestu je bila zelo močna baptistična skupnost. Z rock’n’rollom ni hotela imeti nič skupnega.

Joe Ely je ustanovil prvo skupino kot trinajstletnik. Z njo je izvajal mešanico countryja in rhythm & bluesa. Že v srednji šoli je začel odkrivati skrivnosti potepuškega življenja, o katerem je bral v romanih Jacka Kerouaca in pesmih Woodyja Guthrieja. Leta in leta je izvajal rock in tu pa tam skušal koga s skupino The Clash na čelu navdušiti za različne zvrsti teksaške in mehiške glasbe. Prvenec je izdal leta 1977, doslej pa je posnel dvanajst solističnih albumov. Leta 1980 se je spoprijateljil s člani skupine The Clash in jih kot gost spremljal na obsežni turneji; rezultat te turneje je sijajna in po mojem mnenju ena najboljših koncertnih plošč rocka z naslovom Live Shots, nekoč dosegljiva tudi v naši domači licenčni ponudbi. Elyjeva plošča Letter To Laredo iz leta 1995 - glasbenik je 30. marca lani izdal zadnjo ploščo z naslovom Twistin’ In The Wind v podobnem slogu - je bila v marsičem prelomna.

Ely je bil vedno znan kot sijajen izvajalec pesmi drugih avtorjev - rad je prepeval pesmi Butcha Hancocka in Jimmieja Dala Gilmorja -, prav na ploščah Letter To Laredo in predvsem Twistin' In The Wind pa se je izkazal tudi kot odličen avtor. Na lanskih koncertih v Ljubljani in Novi Gorici ga je med drugimi spremljal Teye Wijnterp. Igra v slogu flamenka in je Elyjevi glasbeni viziji vlil novega duha. Colin Larkin in njegovi sodelavci so v Guinnessovi enciklopediji popularne glasbe zapisali, da je Joe Ely eden pomembnejših ameriških glasbenikov v devetdesetih letih, znan tudi po odličnih koncertih. Z Elyjem sva se pogovarjala pred koncertom v novogoriški Perli.

Ste imeli doma kako glasbilo?

Moji starši niso bili glasbeniki. Tako kot pred njim dedek je tudi oče delal pri železnici. Moja družina je bila povezana z železnico od dneva, ko so skozi Teksas začeli voziti prvi vlaki in lahko rečem, da smo z vlaki odraščali. Čeprav ni bil nihče glasbenik, smo v hiši vedno imeli klavir. Ko smo živeli v Amarillu, smo imeli družinskega prijatelja, ki je delal čudovite violine. Za violino sem se začel zanimati pri osmih letih in tedaj sem tudi prvič zaigral nanjo. Pozneje, ko smo se iz Amarilla preselili južneje, v Lubbock, me je pritegnila kitara. Tako nekako bi lahko opisal svoje glasbene začetke.

Kdo so bili pravzaprav tvoji prvi glasbeni vzorniki? Predvidevam, da so iz sveta rock’n’rolla.

Verjetno so bil med prvimi Jerry Lee Lewis, Roy Orbison in Buddy Holly.

Povej mi kaj o mestu Lubbock. Od tam prihaja mnogo vplivnih glasbenikov.

Pravzaprav ni tam nič kaj posebnega. Verjetno je zato toliko glasbenikov v Lubbocku, ker drugega tam ni početi. To je kmetijsko mesto; leži na ravnini, prepredeni z bombažnimi polji. Ima sicer veliko univerzo, vendar nobene druge posebnosti. Preprosto se mi zdi, da tam nimaš druge zabave, lahko le igraš.

Kaj pa skupina The Flatlanders?

Skupina je obstajala pravzaprav le leto in pol. Nismo bili značilna glasbena skupina, bili smo predvsem prijatelji in tudi pravih nastopov smo imeli razmeroma malo. Po navadi smo igrali na domovih ali kar na ulici. Vendar smo se nekega dne odpravili v Nashville in tam posneli edino ploščo. Skoraj takoj po snemanju smo se tudi razšli.

Kdaj si začel pisati svoje pesmi?

Že v obdobju pred skupino The Flatlanders. Prvo skupino sem imel, ko mi je bilo štirinajst ali petnajst let, prve pesmi pa sem napisal pri sedemnajstih. Najprej sem se naučil pesmi drugih glasbenikov in o pisanju svojih lastnih skladb sploh nisem razmišljal. Ko pa sem prvič slišal angleške skupine The Rolling Stones, The Yardbirds in The Beatels, torej zasedbe, na katere je s svojim glasbenim slogom tako močno vplival Buddy Holly, sem si rekel: "Počakaj no, od tod pravzaprav prihajam tudi jaz."

Kako je bilo igrati z Jimmiejem, Butchom in drugimi fanti iz skupine
The Flatlanders? To je bila verjetno dobra izkušnja, saj je šlo za vizionarsko glasbo, kakršne v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih niso bili vajeni. Tudi več tvojih poznejših pesmi je iz tega obdobja.

Res je šlo za nekaj drugačnega, saj vsi trije prihajamo iz različnih kulturnih okolij. Jimmie je iz pravega podeželja, sam imam bolj rock’n’rollovsko preteklost, Butch pa je predvsem pisec pesmi s koreninami v folku. Torej smo ustvarjali med countryjem, folkom in rock’n’rollom in se učili drug od drugega. V tem obdobju smo napisali veliko pesmi, mnogo več, kot smo jih posneli. Pravzaprav so nekatere pesmi, ki sem jih pozneje posnel za svoje prve albume za založbo MCA, nastale v obdobju skupine The Flatlanders. V veliko pesmih pripovedujem o deželi, iz katere prihajam. Ker sem odraščal v puščavi in na prostranih ravnicah, pojem o vetru, potovanjih in seveda tudi o ljubezni in drugih temah, vendar se vedno navezujem na teksaško puščavo, saj sem tam odraščal.

Kako se ti pesmi prikradejo v glavo in med kitarske strune? Zdijo se mi zelo skrbno napisane.

Po navadi preprosto nekaj vidim ali o čem razmišljam in si to potem zapišem v nekaj besedah. Ker sem vedno na poti, nimam nikoli časa, da bi pesem takoj dokončal. Tako imam dnevnik zamisli. Redno jih beležim, ko pa se ustalim za nekaj časa, jih začnem obdelovati in razvijati. Glasbo navadno naredim šele na besedilo. Vse skupaj se torej začne z idejo in včasih traja več mesecev, da neko pesem tudi dokončam in posnamem.

Verjetno sta z Butchom še vedno dobra prijatelja. Katero od njegovih pesniških odlik najbolj ceniš?

Butch je velik lirik in ima neverjeten smisel za rimo. Velikokrat rima besede, čeprav sploh ne bi pričakoval, da jih lahko uporabiš v pesmih. Znotraj vsake kitice kroži misel z dvema različnima pomenoma.

Tudi Jesse Taylor igra pomembno vlogo v tvoji glasbi. Mislim, da ji s svojo kitaro, ki močno spominja na nekatere največje kitariste z Lonniejem Mackom in Royjem Buchananom na čelu, daje posebno barvo. Kje si ga srečal?

Jesseja sem bežno poznal že v Lubbocku, vendar sva se zares spoznala in spoprijateljila šele v Kaliforniji. Iz Lubbocka sva na tovornih vlakih skupaj potovala v Los Angeles. Pot je vodila skozi puščavo in v treh dneh oziroma po 1500 miljah sva bila na morju. Jesse je igral v več skupinah iz Lubbocka in okolice in ko sem ustanovil svojo prvo pravo skupino, sem najprej pomislil nanj. Tako igrava skupaj že veliko let. Je resnično odličen glasbenik.

Zadnja albuma Letter To Laredo in Twistin’ In The Wind sta verjetno ključna albuma tvoje novejše kariere.

Vse skupaj se je začelo na potovanju po Španiji. Že od nekdaj je eden mojih najljubših pesnikov Federico Garcia Lorca. Veliko je potoval s cigani in pogosto ga je preganjala španska civilna garda, nekakšna španska tajna policija tistega obdobja. Njegove pesmi so se mi zdele močne, s prelepimi podobami španske pokrajine in njenih ljudi. Ko sem prišel v Španijo, je bilo vse, kar sem videl novega, povezano z Lorco - na primer imena mestnih ulic in podobno. V Španiji sem leta 1993 napisal dve pesmi, vendar nisem mislil, da jih bom sploh kdaj posnel. Napisal sem jih preprosto zato, ker sem bil v Španiji. Ko sem se vrnil v Teksas, pa sem srečal Teya, ki se je prav tako ravno vrnil iz Španije. Ujela sva se in posnela Letter To Laredo, pri tem pa pravzaprav sploh nisem razmišljal o Španiji, temveč bolj o tem, kako je španska glasba prišla do nas prek Mehike. Špansko glasbo sem pač spoznal ob pomoči mehiške glasbe, ki je v Teksasu zelo priljubljena. Veliko pesmi ima zato bolj mehiški kot španski priokus. Teye pa jim je seveda dodal tudi nekaj španskega.

V tvojem repertoarju so poleg pesmi Butcha Hanckoka tudi pesmi drugih avtorjev.

Večinoma gre za glasbenike, ki jih poznam ali pa srečujem na svojih potovanjih. Med njimi sta najprej Butch in Jimmie potem pa še Robert Earl Keen, Tom Russell in številni drugi. Seveda sem posnel največ Butchovih pesmi.

Kako ti občutiš glasbo Mancea Libscomba, tega nepozabnega songsterja iz Texasa? Že več Teksačanov je na naših odrih igralo njegovo glasbo.

Glasbo Mancea Libscoma imam zelo rad. Ko smo leta 1970 na festivalu folka v okolici Austina s Flatlandersi igrali svoj prvi koncert na prostem, je tam nastopil tudi Mance Libscomb. Spoznali smo se za odrom, se pogovarjali in skupaj tudi zaigrali. Pripovedoval je neverjetne zgodbe in jih spretno vtkal v svojo glasbo. V njegovem repertoarju je bilo veliko starih tradicionalnih napevov folka in bluesa, vendar jih je igral na zelo svojevrsten način. Bil je osupljiv kitarist country-bluesovskega sloga. Mislim, da bi moral biti Mance bolj znan, kot je bil, vendar je umrl, preden je doživel vsesplošno priznanje v Ameriki, v nasprotju z glasbeniki, kot je bil na primer Muddy Waters, ki je bil veliko bolj znan že za življenja. Menim, da je Mance eden največjih bluesovskih glasbenikov vseh časov.

Glasbo Mancea Lipscomba ima rad tudi Jimmie Dale Gilmore. S svojim nenavadnim glasom je nekaj posebnega.

Jimmie ima zelo unikaten glas, ki sega daleč nazaj v preteklost. Gre za zelo star a hkrati za zelo mlad glas. Nanj je močno vplival Jimmie Rodgers, vem pa, da je poslušal tudi celo vrsto drugih pevcev. Vedno mi je bil všeč njegov način petja. Z Butchom in Jimmiejem sem prav zdaj po dolgem času posnel pesem za film Roberta Redforda. Lepo se je bilo znova srečati z njima in spet snemati skupaj. Naši glasovi so tako različni, da jih je prav nekaj posebnega slišati skupaj v eni pesmi.

Kdo so tvoji najljubši pevci in kako so vplivali na tvoj pevski slog?

V mladosti je bil moj najljubši pevec Jerry Lee Lewis. Videl sem ga na koncertu v Amarillu, ko mi je bilo osem let. Zunaj je divjal močan puščavski veter in še vedno se ga spominjam, kako mu je mršil lase in mu celo prevrnil mikrofon. Moja priljubljena pevca sta bila še Buddy Holly - njegovo glasbo sem zelo dobro poznal, saj sem živel v Teksasu, v Lubbocku - in seveda Roy Orbison. To so trije verjetno moji najljubši pevci.

Slišal sem, da je v Lubbocku močna baptistična skupnost. Kakšne so tvoje povezave z nabožno glasbo?

S takšno glasbo sem povezan, saj sem pri sedmih ali osmih letih začel peti prav v baptističnem zboru. V tem zboru so peli tudi moj stari oče in strici. Prve pevske izkušnje sem si torej pridobil v cerkvenem zboru. Pozneje sem izstopil iz baptistične cerkve. To je bilo v obdobju vietnamske vojne, norije, ki sem ji osebno odločno nasprotoval. Duhovnika sem vprašal, kaj si misli o vojni, in odgovoril mi je, da je politika pomembnejša od vere. Zato sem takrat pretrgal stike z baptistično skupnostjo.

Torej ne nastopaš na kakih cerkvenih shodih ali festivalih countryjevskega gospela. Kje imaš po navadi koncerte?

Igram prav povsod. V Teksasu rad nastopam v honky-tonkih, starih plesnih dvoranah, v katerih je prav zabavno igrati, saj so ljudje tam zaradi zabave. Moji koncerti so na zelo različnih prizoriščih. Pravzaprav zame niti ni tako pomembno, kje igram. Enako čutim, če igram v prijateljevi dnevni sobi ali pa pred tridesettisoč poslušalci. Pesem sporoča čustva, ki prihajajo iz tebe. Najtežje pri velikih koncertih je, da ne smeš pozabiti na to, da pravzaprav igraš eni osebi, pri tem pa se trudiš deliti svoja čustva ob pesmi, ki jo igraš. Vedeti moraš, da ne igraš zidu. Čeprav je število poslušalcev veliko, čustva torej ostajajo enaka.

Si kdaj igral v Grand Ole Opryju?

Ja, tudi v Grand Ole Opryju sem že igral. Nekoč sem tam nastopil za televizijsko oddajo. Prvi albumi, ki sem jih posnel so se mi zdeli countryjevski, vendar Nashville ni bil tega mnenja. Pravzaprav se nisem nikoli vklopil v countryjevske kroge, čeprav sem snemal za založniško hišo MCA iz Nashvillea, ki je velika založba countryja. Country, ki ga imam rad, je country, kakršnega igra na primer moj prijatelj Steve Earle. Zame je njegova glasba country, Nashville pa jo ima za rock’n’roll. Gre pravzaprav za različno razlago in dojemanje tega termina. Moja definicija je veliko bolj svobodna.

Kaj pa prihodnost?

Upam, da bomo posneli ploščo s skupino The Flatlanders. Kar nekaj založb si to želi. V pripravi imam še nekaj drugih plošč. Po navadi je tako, da se za nekaj mesecev odpravim na turnejo, ko se vrnem, pa pišem pesmi in snemam. Moje življenje je torej takšno, da sem nekaj časa na poti, po vrnitvi pa ustvarjam nove pesmi. V zadnjih dveh letih sem dobil tudi veliko ponudb za pisanje filmske glasbe in že letos bodo zunaj trije filmi z mojimi pesmimi. Gre za nek povsem drug način, vendar je vse to del ene in iste stvari.

Jane Weber


JOE ELY - DISKOGRAFIJA:
The Flatlanders “More A Legend Than A Band” (Sun Records, 1972; Rounder/Statera, 1990)
Joe Ely (MCA/Multimedia, 1977)
Honky Tonk Masquerade (MCA/Multimedia, 1978)
Down In The Drag (MCA/Multimedia, 1979)
Live Shots (MCA/Multimedia, 1980)
Musta Notta Gotta Lotta (MCA/Multimedia, 1981)
Hi-Res (MCA/Multimedia, 1984)
Lord Of The Highway (Hightone, 1987)
Dig All Night (Hightone, 1988)
Live At Liberty Lunch (MCA/Multimedia, 1990)
Love & Danger (MCA/Multimedia, 1992)
Letter To Laredo (MCA/Multimedia, 1995)
Twistin’ In The Wind (MCA/Multimedia, 1998)
Live At The Cambridge Folk Festival (Strange Fruit, 1998)

Avtor: Zoran Crnkovič in Jane Weber

Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.

Avtor: Prvi

Slabe ceste v šestih delih izrisujejo podivjano vojno stanje na območju ukrajinskega Donbasa, pri čemer v osišče postavljajo predvsem civilno prebivalstvo v situacijah, ko je vsak naslednji trenutek preživetja vprašljiv. Na preizkušnji niso le človečnost v odnosu do razčlovečenja, zdrav razum na meji z norostjo ter čustva v odnosu z disociativnimi stanji, temveč tudi postavljanje osebnih in vrednostnih mej v odnosu do preživetja.
V sklepnem, šestem delu dekle z avtom po nesreči povozi kokoš. Kar sprva izgleda kot vljudnostna, a empatična interakcija, v kateri se razburjeno dekle želi opravičiti, postane igra manipulacije in čustvenega izsiljevanja, s katero zakonca dajeta slutiti napeto in nevarno vzdušje. To pa na simbolni ravni že nakazuje vojno – in grozote, povezane z njo.

Prevajalki: Yuliya Zapeka, Ana Krauthaker
Režiserka in avtorica radijske priredbe: Ana Krauthaker
Tonska mojstra: Matjaž Miklič
Avtor izvirne glasbe: Luka Hočevar
Tehnični asistent: Gašper Vodlan

Dekle – Doroteja Nadrah
Vasjeva žena – Iva Krajnc Bagola
Vasja – Vladimir Vlaškalić

Produkcija Uredništva igranega programa

Avtor: Prvi

23:00
Poročila

Ksenija Medved je zelo dejavna na področju knjižničarstva, s prvencem napisala sem roman, objavljenim v samozaložbi, pa se predstavlja še kot pesnica. Ob njeni poeziji lahko imate občutek, da se pogosto opre na svoje zelo konkretne izkušnje in jih ubesedi z veliko neposrednostjo, včasih pa zapiše tudi izkušnje bližnjih. Tako najverjetneje tudi v pesmi pisala sem v samostan, posvečeni spolnim zlorabam v Cerkvi.

Režiserka je Ana Krauthaker,
interpretka Ana Urbanc,
glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina,
mojstrica zvoka Sonja Strenar,
mojster zvoka Matjaž Miklič,
urednik oddaje pa Marko Golja.
Produkcija leta 2024.

Avtor: Prvi

Glasbena cesta 2.3.1.5. Acid Arab: Trois. Tokrat z letošnjo Drugo godbo v večkulturni, pa tudi večpolarni Pariz.
https://okopislavertvslo.wordpress.com/2024/05/09/acid-arab-trois/

Avtor: Peter Barbarič

Zadnja sprememba: 12.05.2024 00:05:13

Domov V živo Podkasti Spored Kontakt