Danes praznujemo materinski dan, v preteklem letu pa smo se spominjali 100-letnice smrti Ivana Cankarja. O njem se je upravičeno govorilo na številnih simpozijih in posvetih, v novih literarnozgodovinskih knjižnih prikazih in revialnih prispevkih. Govorilo se je o vsem mogočem - o pisateljevem odnosu do žensk, njegovi politični dejavnosti, jeziku in seveda tudi o literarnem liku njegove matere. Novi interpreti so v svoji inventivnosti hoteli postaviti tudi povsem nove teze o pisateljevem odnosu do nje. Že dlje časa pa prevladuje psihoanalitična razlaga, da je bilo razmerje med Cankarjem in mamo nezdravo, celo patološko in da je bila njegova mati nekakšna preračunljiva žrtev, ki je s svojo trpečo podobo privezala nase svojega sina. Zato naj nikoli ne bi mogel odrasti in kot odrasel moški razviti zdravega odnosa do žensk. Še več, branje Cankarja in njegovo prikazovanje materinske vloge naj bi celo prek šolajočih se generacij oblikovalo nekakšno psiho slovenskega naroda, ki je prav zaradi takega modela starševstva travmatiziran in blokiran v svoji moški moči.
In vse te razlage se vrstijo samo zato, ker je pisatelj kot mnogi drugi slovenski literarni klasiki v svojem delu poveličal lik matere kot žrtvujoče se in trpeče ženske, tiste, ki dobesedno daruje svoje telo in svoje solze, da da kruh svojim otrokom. Če se že sprašujemo o škodi, ki naj bi jo narodovi identiteti povzročalo Cankarjevo razumevanje materinstva, bi se morda ob takih razlagah moral tudi kdo upravičeno povprašati o škodi, ki jo te interpretacije prizadevajo ženskam. Kdo ima pravico, da razglasi za patološko dejstvo, če moški vidi vsakodnevno žrtvovanje lastne matere in ga ovekoveči z močjo svoje literarne besede? In v čigavem interesu je danes materinstvo ponižano tako zelo, da ga literati, če hočejo biti proglašeni za mentalno stabilne osebnosti, naj ne bi prikazovali kot žrtvovanje?
Avtor: Ignacija Fridl Jarc
