Sodobna družba je prenormirana z zakoni, podzakonskimi akti in odloki; utapljamo se v nepreglednem morju predpisov. Takoj ko gre v politiki, sodstvu in poslovnem svetu kaj narobe, nadrejeni uvedejo nove nadzorne mehanizme. Vsak prekršek družbo opozori, da stvari niso bile dovolj natančno opredeljene, to pa privede do zahteve po okrepitvi nadzora. Praksa vedno znova pokaže, da inšpekcijske službe napol spijo, svoje delo pa opravljajo selektivno in površno; korupcija se kljub vsem ukrepom samo še razrašča. Zakaj množenje zakonov ne prinaša sadov? Ker nihče nikomur ne zaupa. Celo pari, ki naj bi se poročali iz ljubezni, zaradi medsebojnega nezaupanja sklepajo predporočne pogodbe. Družbenega veziva ni več, smo samo še posamezniki, ki bijejo boj, vsak z vsakim. Ni čudno, da se v zrelih letih številni umaknejo v popolno zasebnost, v kateri jim namesto sozakoncev delajo družbo kužki in mucki.
Ta uvod v duhovno misel za veliki četrtek sem naredil zato, da bi pokazal na popolnoma drugačen model odnosov, ki ga je pri zadnji večerji demonstriral Jezus. Njemu in apostolom je bilo tisto noč nedvoumno jasno, da se bliža ura, ko bodo Jezusa prijeli, mu sodili in ga usmrtili. Juda Iškarjot, eden izmed udeležencev omizja zadnje večerje, ga je že izdal; nadaljevanje, prijetje Jezusa, je bilo samo še tehnično vprašanje. Jezus je imel za druženje z apostoli na voljo komaj še nekaj ur. Pričakovali bi, da jim bo dal vsaj osnovna navodila, kako naj po njegovi usmrtitvi nadaljujejo njegovo delo. Toda v roke jim ni dal nobenega besedila svojih naukov, da bi se lahko pozneje, ko ga ne bo več med njimi, sklicevali nanj. Ni jim govoril niti o najosnovnejših obrisih bodoče Cerkve, ki naj bi povezovala njegove učence in vse, ki se jim bodo pridruževali v naslednjih desetletjih in stoletjih. Z vidika modernističnega razmišljanja bi se vprašali, ali se je Jezus v urah, ko se je poslavljal, sploh zavedal, kaj dela. Še kako dobro. Jezus je bolj kot kdor koli drug vedel, da je vse odvisno od bistvenega. O tem bistvenem je sv. Janez zapisal: Ker je Jezus vzljubil svoje, jim je izkazoval ljubezen do konca. Vsakemu posebej je umil noge in nato rekel: Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Ljubite se med seboj. V zavesti, da bodo učenci zaradi človeške slabosti to naročilo težko izpolnili, jim je obljubil dar Svetega duha, ki jim bo dal moč za življenje v ljubezni, hkrati pa jih bo učil in spomnil vsega, kar so nekoč skupaj doživeli in spoznali. Kajti samo tam, kjer ljubezen poraja zaupanje, ljudje predpise ponotranjijo in upoštevajo.
Avtor: Milan Knep
