Kratki spis O prostem času, katerega avtor je stoiški filozof Seneka iz 1. stol., je nastal kot odziv na kritiko njegovega prijatelja Serena, češ da Seneka z umikom v zasebnost izdaja svojo filozofsko šolo: stoiki namreč niso nasprotovali dejavni udeležbi v javnem življenju, ki so ga pragmatično naravnani Rimljani tako zelo cenili. Politika, vojska in pravo so bila tri vodilna področja, na katerih naj bi si ambiciozen Rimljan ustvaril kariero, medtem ko je umik iz politike v zasebnost pogosto obveljal za najhujšo kazen, ki lahko doleti zavednega Rimljana v službi svojemu narodu.
Seneka v tem delu prijatelju dokazuje, da ostaja zvest stoiški šoli in njenim utemeljiteljem, vendar na drugačni, globlji ravni. Priznava sicer, da bi bilo treba od vsakega posameznika do neke mere zahtevati, naj s svojim delom koristi tudi drugim ljudem, vendar na drugi strani trdi, da mora človek najprej poskrbeti zase. Kakor nekdo, ki se poslabša, škodi ljudem okoli sebe, »tako tudi vsakdo, ki deluje v svoje dobro, koristi drugim prav s tem, da se oblikuje v bitje, od katerega bodo imeli korist,« je zapisal filozof. Ker spremembe delujejo od znotraj navzven in je vsak posameznik najprej odgovoren zase, bi moral gojiti svoje intimno, duhovno življenje, šele nato se ukvarjati z zunanjim svetom. Če bomo poskrbeli za svoje duševno zdravje, krepili svoje vrline in s filozofijo iskali pravo modrost, ne bomo le sami boljši, je prepričan Seneka, pač pa bomo s tem bistveno pripomogli k splošni družbeni blaginji.
Modrega človeka pri odločitvi za umik v meditativno življenje zato vodi »védenje, da bo tudi tedaj počel stvari, ki bodo koristile prihodnjim rodovom«. Tej misli sta na primer sledila vélika stoiška učitelja Zenon in Hrizip, ki sta po njegovem mnenju s takšnim načinom življenja »storila večja dejanja, kakor če bi vodila vojske, opravljala visoke državne službe ali postavljala zakone.« Ti in podobni duhovni vodje so namreč odkrili, »da lahko njihov pokoj ljudem prinese več koristi kakor vse prizadevno tekanje drugih ljudi po opravkih in ves znoj, ki ga pri tem prelijejo. Videti je torej, da niso bili nič manj dejavni, četudi niso imeli nobene vloge v političnem življenju.« Naj tudi nas ta misel v moderni družbi, v kateri se včasih pretirano poudarja družbena in politična angažiranost, večkrat spomni, da ima življenje v zasebnosti, stran od žarometov javnosti, svojo vrednost in je temeljnega pomena pri doseganju osebnega zadovoljstva in notranjega miru.
Avtor: Polonca Zupančič
