Bog je kakor orel, ki nosi svoje mladiče, jih varuje in uči, pravi Božja beseda. Vsak dan znova smo poklicani, da kakor nekoč Izraelci slišimo glas, ki nam pravi, da smo izvoljeno ljudstvo.
Pred leti je nemški ornitolog iz svojega stanovanja opazoval star cerkveni stolp, v katerem je vsako leto gnezdil par sokolov. Po navadi sta se izvalila dva mladiča. Ko sta dovolj odrasla, sta morala poleteti. Mladiča sta lahko dve ali celo tri ure stala na polici visokega zvonika, preden sta si upala poleteti. A vedno se je dobro izšlo.
Nekega leta sta bila v sokoljem gnezdu slabo razvita mladiča. Zlasti eden je bil, ko je bilo treba leteti, še zelo šibek. Tri dni sta stala na polici in se nista upala spustiti iz varnega zavetja. Končno je večjemu uspelo. Let se je dobro končal. Manjši je potreboval še nekaj časa, preden se je upal spustiti. Vendar je letel tako nerodno, da je moral zasilno pristati na drevesu, ki je stalo na cerkvenem dvorišču. Samica mu je sledila, mu popravila perje in odrinila nekaj vej, da je bil bolj na odprtem. Od tam je mladič poskusil še enkrat. Vendar je spet imel težave in je strmoglavil. Na cerkvenem trgu so se igrali otroci s svojimi psi. Preden je mladič padel na tla, je sokolja mati kot puščica priletela za njim, se spustila podenj, da se je mladič lahko oprijel njenega hrbta, in ga dvignila v zrak. Tako ga je rešila. Počasi se je naučil letenja in postal pravi sokol.
Kar je mogoče pri sokolih, se lahko zgodi tudi pri orlih. Tudi ti nosijo svoje mladiče, ko je treba. Podobno, omenja današnje berilo, ravna tudi Bog s svojim ljudstvom. Varuje ga in vodi, da bi čutilo, da ga je izvolil. V Kristusu smo izvoljeni vsi. Jezus je poklical svoje apostole po imenu. Poklical jih je, da so se lahko učili resnice, ki so jo doživljali že njihovi predniki. Bog jih varuje in vodi, ozdravlja in oživlja. Jezus je kot Božji sin znova razodel to resnico. A tokrat nam jo razodeva z novo zavezo. V Stari zavezi je bil Mojzes tisti, ki je povezoval ljudstvo z Bogom in ga vodil, Jezus pa vidi vse, ki so kakor ovce brez pastirja. In ne ostane pri tem. Te, ki jih vzgaja in vodi, pošlje, da prinašajo to resničnost Boga v svet. Po Jezusu nam je Bog izkazal polnost ljubezni, sedaj smo poklicani, da to delamo tudi mi: ozdravljamo, dajemo življenje, vlivamo pogum. Ker smo zastonj prejeli od Boga, smo vsak po imenu, taki kot smo, poklicani, da dajemo zastonj in kažemo na Boga, ki nas nosi na svojih perutih ljubezni.
Avtor: Janez Vodičar
