Mestni ljudje so hodili v gozd, ne v gmajno, in verjetno je še tako. Sicer pa noben gozd ni gmajna, saj ima lastnika, pa tudi če je to država. Gmajna ima izvor v nemškem gemein, skupnem. Skupna nam ostaja v tem, da se lahko gibljemo v njej, če ni označeno drugače. Prajvit, privat, namreč. A tudi tam ni ravno ograje; vsaj zdi se mi, da ne.
Je pa pogosto drugače, kot je bilo. Bilo je urejeno in zgledno, zdaj pa ni. Gozd se zarašča v goščo. Lastniki ga ne čistijo več, saj kdo pa še potrebuje butare! Preveč krušnih peči je spremenjenih v kamine. Lepo, kolikor je to priča dobrih časov. Slabo, kolikor je to dokaz nepremišljene brezskrbnosti.
Značilna za goščo je zaraščenost. Prejšnje gozdne poti postajajo bolj stezice kot vozna smer. Uhojene, a le od sprehajalcev. In številni med njimi ne ločijo gabra od hrasta, za brest pa mogoče še slišali niso, kaj šele za maklen. Kaj menite, kaj je to za eno drevo, me je pred kratkim ogovorila sprehajalka. Divja češnja, drobnica, njen kiselkasti sad je za ptice poslastica.
Veliko naših gmajn ima oznako mešanih gozdov. Jeseni se zgodi, da naletiš na šolarja s šopom raznovrstnih listov. Pri pouku, da se bodo učili z njih prepoznavati drevesa. Poklon učiteljici, če jih pozna iz narave, ne iz učbenika.
Gmajne, gozdovi so prostor za živali in številnim varen dom. Sovražnik jim vseeno grozi od povsod. Polhec in tvoj kožušček! A si se končno le ujel v ono past? Sicer bi še visela obešena na veji. Polšja mast velja za domače zdravilo. Polhovke mogoče tudi še niso iz mode. Lisice in jazbec in razna zavetja divjadi. Precej blizu prihaja medved; včasih na sprehodu pomislim nanj. In me je že malo strah. Da je ne na hitro ucvreti, je bilo slišati lovčev poduk na teve. Pa volk? Ne vem, kako bi ravnala Rdeča kapica.
Na bližnji jasi srna. Spomni me na šolsko berilo z naslovom Bambi. Mama srna v njem poučuje svoj radovedni naraščaj. Sploh ne induktivno, kar so nam glede poučevanja vtepali glavo, češ ki da je edino pravilno. Ampak kar deduktivno, kar je v teoriji veljalo za najboljše, v praksi ga je bilo pa bore malo. Mladi srnjaček je namreč hotel od mame zvedeti potrebne reči o poti, po kateri hodita. A mu ni povedala drugega, kot da je to »pot srn«. Nobene razlage; kar zapomni si, smrkavček.
Eh, gmajne. Kaj vse bi nam lahko povedale, a molčijo. Vredno je razumeti pomen tega, iz katere smeri privršijo vetrovi. V starem šolskem berilu je pisalo:
Komur gozd prijazen je, neznana mu bojazen je. Mogoče pa to še velja.
Avtor: Berta Golob
